Vljudno vabljeni k branju pesmi Karla Kolodiča z naslovom Ostržkovi tedni slave ki je bila prebrana na shodu Odbora 2014 pred Vrhovnim sodiščem RS!

V mladosti Pepe pridno je drvaril,

najraje tésal konje je z ročaji,

preskusil se na njih je sam na vaji,

konjičke kot za stavo je rezbaril.

 

Imel je mojster vase pravo vero,

se spretno na konjičkih je vrtel,

priznanj in hvale dosti se navzel,

a vedno pravo je ohranjal – mero.

 

Navdih ko mu rezbarski je ugašal,

izdelal lutko je, se ve – Ostržka,

ga stésal je kot zadnjega, postržka,

za sina je fantina vsem razglašal.

 

Enak priimek, isto še ime,

to mojstra in Ostržka povezuje,

da v javnosti se ju ne zamenjuje,

Ostržek naš med cirkusante gre.

 

Po Pepetu Ostržka so poznali,

pozabljali, da je le kos lesa,

ki zlahka se ga kupi in proda,

na Pepeta so namreč nekaj dali.

 

A lutka kajpak lutka zgolj ostane,

iz bukve ne ustvaril boš moža,

ki nekaj zna in nase nekaj dá,

v odrasli dobi ki čaščen postane.

 

Lutkica pod slab vpliv zapade,

tako Ostržku se je pripetilo,

kar lutki vsaki bi se dogodilo,

barabe da imajo ga prav rade.

 

Še v šole ko Ostržek naš je hodil,

v družbo znanih je zašel tatičev,

navzven poštenih rejcev golobíčev,

njih duh odtlej naprej je lutko vodil.

 

Zapletel se med tista dva pajdaša,

katerih prvi šepav je lisjak,

a drugi mali sivkasti mačák,

ki slepca prav hinavsko oponaša.

 

Lisjak predstavlja se za prezidenta,

oči poševne zlobno se smejijo,

mačkon, ki vodil je nekoč partíjo,

v ozadju šef je lumpov regimenta.

 

V táko padel je Ostržek družbo,

ki lutko karseda lepo pestuje,

bodočnost zlato fantu prerokuje,

do konca dni obljublja sanjsko službo.

 

Spoznajo, da Ostržek je igralec,

čeravno vlogo isto venomer igra,

anemično, ker druge žal ne zna,

morda, si mislijo, nasedel bo gledalec.

 

Spoznajo, da Ostržek je igralec,

čeravno vlogo isto le igra,

anemično, ker druge žal ne zna,

si mislijo, nasedel bo gledalec.

 

Ostržka zaposlijo v gledališču,

navidez pravem, lutkovnem dejansko,

opevajo ga kritiki božansko,

ko lutka skače, pada po plesišču.

 

Z visokim glasom lutkica prepeva

in vlogo naučeno zgolj drdra,

na svoj zaslužek dobro se spozna,

njen žep nikoli prazen pač ne zeva.

 

Ko ravno zmanjkalo je inkasanta

in prazna gledališka je blagajna,

ker žalostno vrti se stara lajna,

Ostržka naredijo intendanta.

 

Zdaj lutka gledališče pravo vodi,

spozna občinstvo hitro, po pravici,

da znašlo se je v cirkusu v resnici,

 ki vratolomno po morjavah blodi.

 

Drugače kakor pri Ostržku pravem

vsi vkrcajo na ladjo se nazadnje,

vihar močan naenkrat plane nadnje,

v morju znajdejo se brodolomci plavem.

 

Že mislijo, tam grška je obala,

odrešil vse nas grški bo scenarij,

a kaj ko njihov je imaginarij

hvalisavost in prazna samohvala.

 

In tu ne bo rešitelj mojster Pepe,

ujet z Ostržkom v kitovem trebuhu,

Ostržek naš zdaj v lastnem se napuhu

obupano z morjá valovi tepe.

 

Tatiči, mački in lisjaki stari

kožo bodo v čolnu si rešili,

valovom lutko svojo prepustili,

ker iz lesa je, sama naj krmari.

 

Misleč, da lutka zlahka ne potone,

otepa se Ostržek morja môči,

omaga slednjič po viharni noči,

ker je ubogal cirkuške poltrone.

 

Potone, a ne kakor kos lesa,

saj ta obdržal bi se na gladini,

pristal nato na kakšni bi pečini,

Ostržek tone kakor kos mesa.

 

Navzdol potone kakor navigiran,

ker videli so v njem le še oviro

  in zrasel cirkusantom je čez mero,

narobe bil je namreč sprogramiran.

 

Saj Pepe, ki izdelal je konjička,

se nekajkrat pri delu je uštel,

Ostržek ni za čoln se ujel,

ker Pepe namreč stésal je oslička.