Papež Benedikt XVI. je že leta 1984 komunistične totalitarne režime označil za sramoto našega časa.         

Pozdravljeni vztrajniki in vztrajnice, hvala vam, da vztrajate!

Sem pred to stavbo sem prišel sredi postnega časa in zaradi tega sem moral danes prekiniti post, ker imam v postni akciji tudi molk. Prebral pa sem tisto, da če ne bomo mi govorili, bodo kamni vpili. Tudi včeraj zvečer sem prekinil post, prišel je en ata in rekel: »Hčerko sem dobil!« od prej pa že ima tri sinove in sva nazdravila.

Živimo v času, ko vse preveč govorijo o smrti, o življenju pa nam vsak dan primanjkuje hrane, zato bi vam želel danes vsaj malo podeliti duhovne vzpodbude, da boste še bolj vztrajali.

Papež Frančišek je te dni v Mehiki. Mehičane je vprašal: »Kakšen svet bomo zapustili otrokom?« To se lahko sprašujemo tudi mi, kakšen svet bomo pustili otrokom, tistim, ki bodo za nami.

Spominjam se, ko se je začela slovenska država, ko sem bil maturant, da je prišel na center srednjih šol Velenje prvi predsednik Slovenije Milan Kučan. Prvič sem ga videl zelo od blizu in potem so rekli, ker sem prepeval v pevskem zboru, da ga lahko pozdravimo, mu damo roke. Ampak jaz mu nisem dal roke. Ne da ni bilo časa za to, nekateri moji vrstniki so ga pozdravljali kot papeža, se spominjam, jaz sem pa odklonil ta pozdrav. Danes bi mu z veseljem stisnil roko kot človeku, tudi njegovi dragi ženi Štefki, ampak kot človeku.

Kot odrasel človek pa lahko k Repetovi knjigi z veseljem na koncu napišem, da je bil prvi predsednik Slovenije Milan Kučan v svoji predsedniški funkciji napaka.

Danes sem prinesel eno knjigo, knjigo vseh knjig, Sveto pismo. In sicer tega, ki sem ga imel kot otrok najrajši, otroško Sveto pismo s slikami. Tudi v tej knjigi vseh knjig je v začetku napaka. Sta Adam in Eva, ki sta človeštvu prinesla izvirni greh. Ampak veste, Bog se nas ljudi ni naveličal in šel proč od nas, da bi rekel: »Ja zdaj ste pa zavozili, vas bom pustil pa bodite tako zavoženi kot ste,« ampak je tlakoval pot do Kristusa, do novega začetka, do tistega novega začetka, ki danes nam, tudi v tej državi, prinaša ne samo kristjanom, ampak vsem ljudem dobre volje, novo upanje.

In zdaj smo v postnem času pa stojimo tukaj pred to stavbo, ki ji večkrat rečete 'stavba sramote'. Jaz si želim, da bi nekoč otroci, ki bodo prišli za nami, bili ponosni na to stavbo, da bo v njej vladala pravica. Da bo v njej vladalo tisto upanje, po katerem bo lahko vsak državljan te države spet upal in si gradil tukaj družino, ne da bo tako kot večina mojih vrstnikov, ki bežijo v tujino, da si ustvarjajo kruh, ki ga tu težko zaslužijo, da bo tu spet zraslo nekaj novega. In jaz sem prepričan, da bomo nekateri mogoče to še doživeli. Upajmo.

Na koncu vam bom tudi nekaj prebral iz te knjige vseh knjig. Ampak najprej tole. Kardinal Razinger, ki je potem postal papež Benedikt XVI., je brez dlake na jeziku leta 1984 komunistične totalitarne režime v srednji in vzhodni Evropi vključno z našim slovenskim, ki mu pravimo, da je bil bolj človeški, označil za sramoto našega časa. In čeprav ta sramota v Sloveniji zelo počasi umira, bo nekoč umrla tudi v tej stavbi Vrhovnega sodišča. Veliko ljudem se morda naše delo zdi sizifovo delo, ampak ne bojte se. Če bomo vztrajali do konca, bomo, tako kot pravi Sveto pismo, zveličani, nas Bog ne zapušča.

Če kje, potem je tukaj prostor, ko človek čuti potrebo, da pokliče Boga na pomoč. Tudi neki filozof je rekel, ko je bilo že vse tako zavoženo v človeštvu, da nam lahko pomaga samo še kakšen Bog.

Krščanstvo nam je Slovencem kot materni jezik, ki nam v tem času ponuja post. S postom bomo odkrili vez z Bogom, ki nas rešuje krivice. Kristus namreč na veliki petek ne pravi: »Jaz sem navada. Pa jutri boste imeli potico pa gnjat pa barvana jajca,« ampak Kristus pravi: »Jaz sem resnica.« Vera v Kristusa posamezniku pove, kje so meje, od koder naprej ni več poti. Obstajajo božji zakoni, ki govorijo, kam prav gotovo resnično ne smem, če ne bi rad padel v prepad.

Komur gre bolj za naglo doseganje sreče, temu vera veliko ne more pomagati. Mi pa vztrajamo in vztrajamo že leto in pol. Sam sem prepričan, da bodo vsi tisti, ki še vedno verujejo v rdečo zvezdo pa v maršala Tita, da se bodo enkrat spreobrnili. Jaz mislim, da je prišel tudi čas, ko je njihov bog že tako mrtev, da se ne bo več pobral iz tistega praha. Mislim, da je prišel tudi čas, ko bomo na predvečer praznika, ko Janezi godujejo, 24. junija, ko kurimo kres, da bomo lahko Titove podobice zmetali na kres in da bodo tam na kresu goreli vsi praporji z rdečo zvezdo. In ko se bomo za ta postni korak odločili Slovenci, takrat bo pa prišlo res nekaj novega.

Pa vam še preberem odlomek iz svetega pisma. Meni se zdi, da v teh 25 letih naše države živimo v nekem ljubosumnem odnosu, ki se odvija med tistim prvim predsednikom, ki sem ga najprej omenil in med tistim zadnjim političnim zapornikom, zaradi katerega smo se začeli tukaj sploh sestajati, to pomeni med Kučanom in Janšo.

Sveto pismo omeni tudi takšen primerek med dvema in sicer kraljem Savlom in bodočim kraljem Davidom. Govori pa takole:

Ko se je David po zmagi nad Filistejci vračal in prišel domov so šle žene iz vseh izraelovih mest s petjem in rajanjem h kralju Savlu naproti z bobni. Žene, ki so plesale, so si odgovarjale in govorile: »Savel jih je pobil na tisoče, David pa na desettisoče.« Savel se je zelo razsrdil in te besede mu niso nič kaj ugajale. Rekel je: »Savidu so jih prisodili desettisoče, meni pa so jih prisodile le tisoče, samo kraljestvo mu še manjka.« Od tega dne dalje je Savel Davida gledal po strani. Drugi dan je božji zli duh planil na Savla, da je besnel po palači, David pa je brenkal z roko, kakor vsak dan. Savel pa je imel sulico v roki. Tedaj je Savel zalučal sulico, rekel si je: »Pribil bom davida k steni!«  - Kar se je zgodilo pred letom in pol.

David pa se mu je dvakrat umaknil. Savel se je bal Davida, ker je bil Gospod z njim, od Savla pa se je umaknil. David je bil uspešen na vseh svojih potih, ves Izrael ga je ljubil. Savel je rekel Davidu: »Glej, svojo najstarejšo hčer Merabo ti dam za ženo, samo izkazati se mi moreš junaka in bojevati Gospodove boje.« Savel si je namreč rekel: »Naj ga ne zadane moja roka, ampak naj ga zadane roka Filistejcev, to je tujcev.«

Ko je prišel čas, da bi Savlovo hčer Merabo dali Davidu, pa je bila dana za ženo Adrielu iz Mehole. Savlova hči Mihala pa je ljubila Davida. Ko so to povedali Savlu, mu je bilo prav. Savel si je namreč rekel: »Dal mu jo bom, da mu bo v pogubo in ga zadane roka filistejcev.« Zato je Savel drugič rekel Davidu: »Zdaj postaneš moj zet.« Savel pa je naročil svojim službanikom: »Govorite zaupno z Davidom in recite takole: glej, kralju si všeč in vsi njegovi služabniki te imajo radi, postani kraljev zet.«

S temi besedami se bo tudi verjetno končal naš boj, ko bo Savel odstavljen s svojega prestola in enkrat se bo to zgodilo.