Vljudno vabljeni k branju pesmi Vztrajnika Viktorja z naslovom MITO BREZ ŠOL , ki je bila prebrana na shodu Odbora 2014 pred Vrhovnim sodiščem RS!

MITO BREZ ŠOL

 

 (špicljevska ljudska)

 

 

Podobno kakor rock n´roll

ime ima sestavljeno,

špicljevsko popravljeno,

recimo Mitja mu Brezšol.

 

Rodil se v času je parol,

sovražnih vsej inteligenci,

odraščal v hladne vojne senci,

zato ostal je pač brez šol.

 

Pa to nikakor ne drži,

Mito se je namreč šolal,

le do konca ni prirolal,

žal uspelo fantu ni.

 

»Tak bo Mito uporaben«,

rekli so opazovalci,

teh profilov poznavalci,

»ta Brezšol bo nepozaben«.

 

»Šole treba ni končati,

dragi Mito, če ne zmoreš,

saj kaj drugega premoreš,

znaš pisati in čvekati.«

 

Dajo brž mu zaposlitev,

kjer fant shajal je brez šol,

strogo držal se parol,

bil za družbo pridobitev.

 

Ob delu je za policijo

vestno pisal poročila,

poslušal njena navodila,

kako se žrtve ulovijo.

 

Je javno deloval v tujini,

po levi tam je vozil strani,

poročal sproti vse v Ljubljani,

bil je dober zgled mladini.

 

Sestavil marsikak zapisnik,

nikoli varčeval peresa,

ko zvlekel je kaj na ušesa,

marljiv se kazal je dopisnik.

 

Dobro shajal je brez šol,

na široko rad razkladal

in ker mreženje obvladal,

dajo mu ime Mrežol.

 

Kot Mrežol povsod podpisan

je pod svojimi dopisi,

pričajo pa tajni spisi,

da je špicelj bil prebrisan.

 

Rad je fant igral buržuja,

rad s penino je nazdravljal

in z metuljčkom se postavljal,

takšna družba ni mu tuja.

 

V glavnem je samo natakal,

vsem bil znan je po finoči,

po puristični čistoči,

s frakom naokrog je krakal.

 

Hopkinsu bi bil podoben,

vadi fant se za igralca,

tajnega opazovalca,

uglajen je in spodoben.

 

To, da Mito je brez šol,

družba je že pozabila,

vse mu zdavnaj oprostila,

mojstru teatralnih rol.

 

Vlogo rad ima lingvista,

a ker se z jezikom muči,

kariera se zaključi

z rolo malega statista.

 

Leta so medtem minila,

spet doma se je prikazal,

malce se drugače mazal,

so poznala ga občila.

 

Saj je Mito še poročal

in pa prav o vsem mogočem

hotel biti na tekočem,

informacije izročal.

 

Ve okolica ljubljanska,

da mu danes nič ne manjka,

saj denarnica ni tanka,

pokojnina je božanska.

 

Kakor angelski poslanec

si jo končno je prislužil,

s pravimi se mož je družil,

 bil je pravim dober znanec.

 

Le o šolah ni govóril,

saj brez njih se tudi shaja,

a ga vselej skrb navdaja,

da kdo ne bi spregovóril.

 

Pa izteče se drugače,

elegantno, kot je Mito,

zdaj je javnosti razkrito:

šolal se je po domače.

 

Je odkritje skoraj rajsko,

da je Mito diplomiral,

kot osebnost se formiral

s tajno šolo policajsko.

 

Še naziv je polakiran,

iz diplome je razvidno,

da Brezšol je delal pridno,

zdaj je špicelj diplomiran.

 

Stvar se še nostrificira,

kot že prej pod Beogradom

zdaj doma za Bežigradom,

ki diplomo parafira.

 

Ker prej vse bilo je tajno,

Mito mogel ni priznati,

spričeval nam pokazati,

to peklilo ga je trajno.

 

Ko pa je na dan prišlo,

da Brezšol je mož učen,

ne faliranec zelen,

prav nič ni mu godilo.

 

Mito zgledal ni vesel,

da ni več možak brez šol

in odvisen od parol,

prav čemeren se je zdel.

 

Najbolj tega se boji.

da kdaj kje omenil boš

to, da šolan res je mož

zdaj na svoje stare dni.

 

V zgodbi tej poduka ni,

ki dobiš morda ga v šoli,

se pa širi naokoli:

šolanost lahko smrdi.

 

Kaj pomaga mu dokaz

o formalni izobrazbi,

ko pa v svoji preobrazbi

zgubil je Brezšol obraz.