Spoštovani! Ko sem v preteklih dneh premišljevala, o čem naj vam spregovorim, so misli begale od ene sila pomembne in aktualne zadeve do druge. Živimo namreč v tako centrifugiranem času, da nas dogodki, ki se pred našimi očmi odvijajo tako v Sloveniji kot v Evropi in Svetu prehitevajo po levi in desni strani. Zdi se, kakor da je »svet iztiril«. In to tisti del sveta, ki je še pred letom veljal za najrazvitejši del Evrope, kjer naj bi se cedila med in mleko.

Kosovelovi verzi:« Lepa, o lepa bo smrt Evrope, kakor stara kraljica legla bo v krsto temnih stoletij, tiho bo umrla, kot bi zaprla stara kraljica zlate oči …«, še nikoli niso bili tako aktualni, kot se zdijo v sedanjem času. Kosovel je kot ekspresionist rešitev takratne Evrope videl v popolnem uničenju, v katerega bo zajelo vse, tudi to »rosno zeleno pokrajino«, kot je imenoval svojo domovino. Cilj tega uničenja pa je bilo rojstvo »novega človeka«, očiščenega in počlovečenega ter etično naravnanega posameznika (in ne družbenopolitičnega delavca, ki bi izpolnjeval pričakovanja in ukaze katere koli ideologije!!!)

Po drugi strani sedanje razmere v Evropi spominjajo na tiste pred 2. svetovno vojno. Takrat se je varnost Evrope kot hišica iz kart naenkrat porušila. Fašizem, nacizem in komunizem so s svojimi v osnovi zelo podobnimi ideologijami poskušali zgraditi nov svet, v katerem Človek kot posameznik ni imel nobene veljave! Nadomestila ga je ideologija, ki je z njim upravljala in ga vodila. Njeni usmerjevalci pa so bili posvečeni posamezniki, ki so bili za moč in oblast pripravljeni storiti vse. Fašizem in nacizem sta po vojni propadla. Nacističnim zločincem so tudi pošteno sodili. Lov nanje je formalno še vedno odprt, saj zločini proti človečnosti nikoli ne zastarajo. Najbolj zlagana od teh je bila komunistična ideologija. In hkrati tudi najuspešnejši.  Svojo zločinskost je skrivala pod zvenečimi besedami enakosti, svobode in bratstva, vladala z nasiljem in strahom, pri čemer je želela izkoreniniti najsvetejše, to je družino in narod.  Najuspešnejša pa zato, ker se je uspela obdržati skoraj eno stoletje, zaradi česar so njene posledice, ki jih še kako čutimo tudi pri nas, najhujše in najusodnejše! Ko sem pred dvema letoma prisostvovala okrog petdesetim povabljenim na rojstnodnevni zabavi, sem bila priča pogovoru vnetega zagovornika komunizma, verjetno tudi nekdanjega partijca, ki je trdil, da morajo komunisti (tako se je izrazil) ugotoviti, kje so naredili napako, da so morali »navidezno« odstopiti z oblasti in se (to dodajam jaz) zamaskirati)! Nevljudno bi bilo, ker nisem bila vključena v pogovor, pa tudi neplodno, da bi se na tistem kraju oglasila, toda slišala sem in še danes jih slišim, »kako so grobovi povojni pobitih zatulili!«

No, komunizem naj bi z demokracijo propadel. Toda njegovi pristaši so še med nami in se, saj poznate tisto  – volk dlako menja, nravi nikoli –  niso prav nič spremenili. Mogoče so v tem času našli »napako«, ki so jo storili v preteklosti in poskušajo na novo vzpostavljati svetovni red, ki mu danes pod visokoletečimi besedami multikulturnosti odpirajo vsa vrata. Ta njihova »odprtost« je ena sama farsa, saj je selektivna in naravnana po komunističnem okusu ter skregana z zdravo pametjo. Zlaganost nove ideologije se kaže na vsakem koraku. Da bi bila ta čimbolj uspešna, pa se celo loteva  preobrazbe človekovega najintimnejšega, to je spola, in genskega inženiringa. Še malo pa bomo v Krasnem novem svetu, kjer bodo gospodarji v laboratorijih »preustvarjali« kvote alfa samcev in debile,  in slednje uporabljali kot delovno silo. Naravno razmnoževanje in ljubezen ter vera bodo strogo prepovedani.

Seveda vsaka ideologija potrebuje množico, ki jo lahko po svoji volji usmerja in vodi. Pogoje za slepe in površne ter nekritične osebke pa ustvarjajo šolski sistemi. Ti so vedno na udaru. Bolj kot je družba zaprta (kar naša je), bolj zaprt je šolski sistem. Tudi tukaj se pod krinko multikulturnosti briše in ignorira narodovo identiteto! Kako sicer razumeti dejstvo, da se sodobni slovenski zgodovini v srednji šoli posveča tako malo pozornosti, da imajo učitelji velike težave že omeniti komunizem kot enega najhujših zločinskih sistemov, ki Slovencem po letu 1945 ni prinesel osvoboditve, temveč okupacijo najbolj svetega in temeljnega: človečnosti in dostojanstva ter vsake drugačnosti! Seveda za mojo trditev o slabem šolskem sistemu, ki vzgaja in izobražuje nekritično maso, nimam nobenih dokazov. Oblast od vzpostavitve Gabrovega šolskega sistema ni izvedla o slovenski šoli nobene resne evalvacije, s katero bi lahko merila učinkovitost šolskega sistema in sproti odpravljala napake. Toda kot učiteljici slovenščine mi je seveda poznano, da v zadnjih dvajsetih letih na slovenskih gimnazijah izvajamo svojevrstno uravnilovko in produciramo površno in povprečno maso, od katere se pričakuje, da bo vedno vedela, »kdo je gospodar« in pred kom mora poklekniti. Eden od študentom, ki je tik pred magisterijem na fakulteti za mednarodne odnose, mi je povedal, da je bil prvič poučen o različnih političnih sistemih in demokraciji šele na fakulteti ter da so v prvih dveh letih obravnavali take vsebine, ki bi jih moral poznati vsak gimnazijec. Tudi aktualnim in perečim problemom, kot je sedaj migracijska kriza, se  profesorji na fakulteti za mednarodne odnose izogibajo. Načel je ni, kot pravi ta študent, nihče, čuti pa med profesorji zaradi tega molka nekakšno nelagodje. Na koncu je zaključil z oceno, da je naš šolski sistem slab.

Vedno znova me preseneča, kako dober je moral biti šolski sistem avstroogrske monarhije pa tudi stare Jugoslavije, da je že gimnazijski program dajal tako široko znanje, s katerim so se večinoma mladi fantje (izobrazba deklet ni bila tako množična) aktivno vključili v javno kulturno in širše družbeno-politično življenje. Danes od vseh zlatih maturantov, ki se jih je od leta 1995, odkar se je uvedla državna matura, nabralo kar veliko število, ni kaj dosti slišati. Ta intelektualna elita bi morala, po zgledu predvojnih intelektualcev, zavzeti v javnem in družbenem prostoru najodgovornejša mesta, predvsem pa postaviti vitalno protiutež stranki upokojencev, in sebi ter svojim potomcem izboriti pogoje zrele demokracije.

Mladi v Sloveniji, taki kot je sedaj, nimajo perspektive. Zato se množično izseljujejo in iščejo srečo na drugih celinah. Samo upamo lahko, da se bodo nekoč vrnili in prinesli v ta »raj pod Alpami« normalnost.

Spoštovani! Vaše že eno leto in pol trajajoče vztrajanje, ki je namenjeno enemu samemu cilju, situacijo v Sloveniji normalizirati in v sodno palačo prinesti resnico in pravico, je vredno velikega občudovanja in spoštovanja. Ko bodo slovensko sodobno zgodovino interpretirali ideološko neobremenjeni znanstveniki, bo vaše delo pošteno ovrednoteno!!!

SVOBODA SLOVENIJI!!!!  

Ljubljana, 25. februarja 2016

                                                                                                                                                 Adrijana Kocjančič