Lani je po smrti člana politbiroja poljske KP Czesława Jana Kiszczaka prišla na dan izjava, s katero naj bi prvi predsednik demokratične Poljske med leti 1990 in 1995 Lecha Walensa v času komunizma podpisal sodelovanje s poljsko tajno politično policijo. Walensa je sicer že enkrat zavrnil sum na takšno sodelovanje in tudi zdaj meni, da so mu papir podtaknili.

Predsednik poljskega Inštituta narodnega spomina IPN Lukasz Kaminski pa trdi, da je podpis pristen. Walensa pa tudi kritizira trenutno konservativno vlado Jaroslawa Kaczynskega in opozarja na možnost državljanske vojne na Poljskem. Tajni dokumenti komunistične policije tako pri nas kot drugod izzivajo. Z njimi so postkomunisti ovirali sodstvo in druge demokratične  ustanove ter preprečevali odkrivanje zločinov režima in - delno to počno še danes. – In glej, dokumenti so ostali kar v zasebno lasti bivšega partijskega veljaka. Je tudi pri nas tako? Zato Pavel Ukielski, član izvršilnega odbora Platforme evropskega spomina in vesti zahteva: "Že večkrat smo pozvali države, naj zagotovijo popoln in neoviran dostop do arhivov totalitarnih diktatur. Samo odprt in popoln dostop do dokumentov bo omogočil pregon storilcev in ponovno vzpostavitev pravičnosti za kazniva dejanja iz preteklosti." Ponujajo se vzporednice s  položajem pri nas. A kljub zaroti molka le prihajamo do vpogleda v to zahtevno in zapleteno polpreteklost. Čeprav se čuti povsod vpliv sodelavcev UDBE, se razmere spreminjajo, tudi po zaslugi prizadevanj prisebnih posameznikov,  skupin organizacij, ki si prizadevamo za razčiščenje omenjenih vezi. Zato je nujen kulturen upor, objava dokumentov ter zavzeto sodelovanje pristnih demokratov, da očistimo preteklost. Sicer so oboji demonstranti v Ljubljani zborovali zaradi beguncev, a razlogi so globlji, kar potrjujejo simboli obeh skupin. Beguncev kot žrtev globalnih in lokalnih krivičnih razmer  se otepajo politiki in državljani, tudi tisti, ki jim javno izražajo podporo. Do zdaj so njihovo bedo lajšali predvsem pravi demokrati, človekoljubi, ki pomagajo, ko zataji politika. Položaj beguncev je nevzdržen, a tudi državljanom Evrope predstavlja hude izzive. Politiki niso kos požaru, ki ga niso sproti gasili, pri nas pa zraven branijo še postkomunistične privilegije. Brezpravje se s krizo  nedolžnih beguncev, ki so padli v ta kotel, le še povečuje. Protesti pa kažejo, da se osveščeni Slovenci vse bolj zavedamo resnosti stanja in hočemo prevzeti odgovornost za spremembe, ki nas bodo povezale v premagovanju zahtevnih problemov naše družbe.  Po padcu režimov leta 1989 je bilo, kot še kje v postkomunistični Evropi, pomanjkanje politične volje za upor kontinuiteti kadrov v sodstvu, policiji in drugih organih. Otežen je bil dostop do dokumentov nekdanjih tajnih in represivnih sil, ki so bile odgovorne za hude kršitve človekovih pravic. Zdaj je vse več volje za spremembe in upanje za drugačno Slovenijo. Obe demonstraciji v Ljubljani z različnimi zastavami in simboli nista bili uperjene v prvi vrsti proti beguncem. Izražali sta po eni strani težnjo po ohranjanju privilegij bivšega političnega sistema, po drugi pa željo po resnični narodni in domoljubni svobodi. Nostalgiki hočejo še naprej branijo privilegije, narodnjaki pa hočemo svojo državo, ki so nam jo omenjeni ukradli.    

95 % ljudi podpira reformo sodstva, ki je po ugotovitvah evropskih ustanov na repu glede urejanja sodnih zadev. Taka je ocena evropske banke na področju preganjanja gospodarskega kriminala. Prav tako potrjuje praksa  Evropskega sodišča za človekove pravice glede poprave krivic posameznikom.  Državljani pri nas zaradi krivosodja izgubljajo vero v pravno državo ter ostajajo  zaradi krivičnih odločitev psihološko prizadeti in depresivni. Pravna zloraba pri socialnih in drugih službah povzroča nemoč  pri ljudeh, saj so jim pogosto vzete možnosti soodločanja, četudi imajo prav.

Minister za pravosodje Klemenčič ni prišel na okroglo mizo o etiki in politiki, ki jo je organiziral zavod INFIMES, čeprav  je on odgovoren za spremembe pri  delovanje našega sodstva in torej etično delovanje politike na tem področju.  Zato ne bomo nehali ponavljati, da je potrebno, da minister naš Predlog zakona o ukrepih za vzpostavitev javnosti, preglednosti in odgovornosti v pravosodju čim prej vzame resno in ga da v parlamentarni postopek. Dokler se to ne zgodi bomo še bolj složno, odločno in zavzeto zahtevali pravico državljanov in spraševali vest sodni in drugim vejam oblasti. To je tudi naša pravica in naša državljanska dolžnost.