Spoštovani Odbor 2014! Drage Slovenke, dragi Slovenci, dober dan! Vesela in počaščena sem, da sem danes zopet lahko z Vami, dragi vztrajniki. Tisti, ki me že poznate, veste, da sem učiteljica. Učiteljskemu poklicu sem predana že sedemintrideseto leto. O ne, nisem še v pokoju, čeprav bi me nekateri radi predčasno upokojili, ali pa mislijo, da sem upokojenka, ker hodim protestirat pred sodišče.

Zadnjih osemnajst let učim na OŠ Šenčur. Pa smo v Šenčurju, majhnem idiličnem mestecu. In med Šenčurjani, o katerih strpni in dobri ljudje ponovno širijo stereotipe, da so negostoljubni, nestrpni in nasilni. Je res tako? Pa imam res srečo, da me obkrožajo pošteni, plemeniti in prijazni domačini. Na kakršnekoli stereotipe in predsodke ne bom nikoli pristala.
Kakšno pa je stanje duha učiteljev na OŠ Šenčur v zvezi z migranti in s sobotnim protestom proti nesposobni vladi?
Podobno kot po vseh slovenskih šolah. Večina učiteljev previdno molči. V zbornici se čuti nelagodje, napetost, tudi jeza, ker nihče pravzaprav ne ve pravih, preverjenih odgovorov na številna vprašanja o beguncih. Slovenska vlada, ki živi v neki drugi, paralelni, ugrabljeni Sloveniji, nas želi prepričati, da je strah ljudi neutemeljen, da so protesti domačinov sovražni in nestrpni. Neodločnost in improvizacije oblasti narod spravlja v negotovost, žal nekatere tudi v obup, ki jemlje razsodnost in zdravo pamet.
Res je hudo, da oblast potrebuje prestrašen narod, zato da sploh lahko vlada.
To me spominja na čase takoj po drugi svetovni vojni, o katerem je govoril pričevalec, upokojeni ravnatelj Stane Novačan iz Borovnice. Svojo pretresljivo zgodbo pokončnega učitelja je strnil v zaključno spoznanje o tihem duhovnem nasilju nad vsemi Slovenci, o samocenzuri, o kot skala trdnem molku Slovencev vse do osamosvojitve. Neverjetno je, absurdno, da je danes, v demokratični Sloveniji, podobno kot takrat v svinčenih letih Golega otoka, udbovcev, spletk, ovajanja, nezaupanja, ko so nedolžni mladi ljudje preprosto izginjali in se nikoli več vrnili, ne da bi kdo sploh upal raziskati, kaj se je z njimi v resnici zgodilo.
Ker se je v času od mojega zadnjega govora nakopičilo res preveč slabega, danes želim govoriti s pozitivnim pogledom na aktualne dogodke.
V tem duhu bi morala odločno zavrniti vsako misel o predsedniku vlade. Pa mi nikakor ne uspe. Bojan Požar, eden od najbolj prodornih slovenskih novinarjev, ki odlično pozna vse zakulisne igre, je nedavno rekel: 'Miro Cerar je praktično pokleknil pred vsemi strici iz ozadja in dobesedno predal tudi NLB v roke tako imenovanih jugo–bankirjev. Ta omrežja sedaj kradejo z vedno manj sramu, brezobzirno odkrito.'
Ja, slovenski bančni roparji v kravatah in polizanih frizurah, z velikimi 'nedolžnimi' očmi še kar naprej lažejo in kradejo; le rentgenski pogled nanje odkriva majcen košček slabe vesti in strahu, da se lahko tudi njihovo plenjenje konča, za več let v zaporu.
Aktualne tragične zgodbe migrantov in beguncev nam še dodatno zamegljujejo misli, tako da ne vemo več, kaj je tokrat usodnejše za nas, državljanska vojna, ki jo levičarji za nobeno ceno nočejo končati, ali tokovi ogoljufanih migrantov, na račun katerih bogatijo mafijske tolpe prekupčevalcev z ljudmi, z drogo in z zlorabo islamske vere? Jasno je, da bodo bančni roparji  pristali v zaporih le, ko bosta oba gospoda, vrhovni sodnik in vrhovni tožilec preprosto zapustila slovensko sodišče. Tudi problem vdirajočih migrantov bomo rešili le, če bomo državljansko vojno končali. Čisto zares! V srcih in na papirju, in ko bodo vsi Slovenci odstranili strašne žičnate ograje v svojih glavah.
Toda kam, v kateri del srca in v kateri del možganov naj umestim milijon in pol zgodb srednjeveške civilizacije iz vzhodnega in južnega dela našega planeta, ki zaradi totalitarne muslimanske religije ne zna, ne sme ali noče razumeti in sprejeti demokracije in človekovih pravic.
Kako bomo reševali katastrofalne posledice, če bo prišlo do usodnega trka dveh nasprotujočih se civilizacij? Preprosto moramo preprečiti, da bi do odkritega globalnega spopada religij sploh prišlo. Vsi tukaj zbrani vemo, da sovraštvo rodi še večje sovraštvo. Katero super orožje je torej po učinku enakovredno strašanski moči valečih se tokov migrantov?
Mi, tukaj zbrani vemo, da le iskreno, ljubeče srce spreminja ljudi, da postanejo boljši; svetopisemska ljubezen celo gore premika. Če se bo uresničil 'najbolj' črn scenarij in bodo bežeči migranti, prestrašeni, bosi in lačni hodili od hiše do hiše, bomo morali najprej na široko odpreti svoje srce in takoj potem še vrata hiše, v kateri bomo gostili prebežnike vse dokler ne bo mir v njihovi domovini. Tisočem mladim in zrelim moškim pa bomo pomagati, da se bodo vrnili in branili očetnjavo.
Mi, vztrajniki se zavedamo, da gre za 'biti ali ne biti'. Kdo med nami je humanist-človekoljub in kdo le humanist-blebetač? Polna usta prijaznih besed in parol ne pomagajo. Dobrodošlica tujcem mora biti logično nadaljevanje soočenja z resnico, kompromisi in odločno akcijo pomoči na vseh nivojih. Najbolj pomembno pa je zavedanje, da moramo najprej ali pa vsaj hkrati, ko bomo pomagali beguncem, pomagati tudi našim ubogim ljudem, ki živijo v revščini. Obojim, domačinom in tujcem, moramo ohraniti in okrepiti človeško dostojanstvo.
Kajti, vztrajniki smo izkusili, kako sovražen je lahko molk in še bolj ignoranca ljudi, ki so poklicani, da spodbujajo k odkritemu nepristranskemu dialogu.
Otroci, ženske, stari, invalidni in bolni ljudje, ki bodo opravičeno zaprosili za azil pri nas, morajo biti deležni najboljše, 'kraljevske' oskrbe. Ja, tudi zato, ker želimo postati boljši ljudje, in ne samo zato, da bo manj težav. 'Neodgovorno je sprejemati ljudi, ki jim nismo sposobni ponuditi tistega, kar pričakujemo'. (Dr. Stane Granda). In nič ni narobe, če nas bodo prostovoljci in entuziasti prehiteli in v žaru navdušenja, da delajo dobro, opravili tudi naše delo.
Vsakdo zmore rešiti vsaj enega človeka. Saj veste, ko rešiš enega človeka, rešiš celo človeštvo. Imamo z njihovim prihodom še zadnjo priložnost, da postavimo 'narobe svet' na trdne temelje, da Zemlja ne bo iztirila?
Ko se bo vsaj petina človeštva zavedala, da na tem svetu nekaj velja le znanje, dobrovoljnost in pogum, bo ostalo za skrajneže vseh barv premalo prostora in želja za njihov obstoj.
Želim prispevati k človečnosti, vendar ne tako, da bom ogrozila varnost in človeško dostojanstvo kogarkoli. So za stotine užaljenih in razočaranih tujcev primerna zapuščena betonska skladišča in vojaške kasarne? Jih bodo sprejeli najbolj dobri, najbolj plemeniti, najbolj solidarni Slovenci, slovenska smetana, ki bo na široko odprla vrata novodobnih palač? Jim bodo zaželeli dobrodošlico in jih gostili nesebično in neomejeno? Tu mislim tudi na Mirovni inštitut, Amnesty International in druge podobne humanitarne združbe.
Je begunska kriza oziroma kriza nesrečnih migrantov največji preizkus evropske civilizacije in humanosti ali gre za največjo zgodovinsko prevaro, zaroto, načrtovano med pohlepnimi mafijskimi združbami in orožarskimi korporacijami, ki jim ni nič sveto?
Glede na nakopičene strahove na eni in na drugi strani moje domovine, želim poudariti, da je med nami še vedno ogromno dobrega, lepega in harmoničnega. Življenje je navkljub zlu, lepo. Želim Vas razvedriti z iskrenim žarom zaupanja in upanja v rešitve. Sem Slovenka. Ne jamram. Rešujem! Zdaj pa bom tudi malce cinična. Še vedno imamo pravico do svobode govora. Lahko se zbiramo pred sodiščem. Že več kot leto in pol smemo izražati mnenja, tudi proti sovražnemu govoru in še bolj proti sovražnim dejanjem. Že več kot leto in pol vztrajamo. Skrajno smo potrpežljivi v izražanju monologov, ker je zaradi sovražnega molka odprt dialog nemogoč. Uresničujemo tudi pobudo predsednika države: 'Govorimo raje spoštljivo kot žaljivo.'
Dogodke v zadnjem letu želim strniti s pogledom, ki hrabri, odpira boljše možnosti, ki podirajo ovire na vzponu do Triglava in potovanju do Jadrana. Globalne podnebne spremembe in prenaseljenost planeta grozita z apokalipso. Toda brez skrbi. Planet bo obstal. Kot vedno, bo že sam poskrbel zase. Da človeštvo ne bo potonilo, pa potrebujemo maksimalno preudarnost in potrpežljivost pri reševanju vseh ogroženih bitjih.
Ponovno, vsakič, vedno znova bomo nekateri nastavljali še desno lice, toda le pod pogoji, ki zbližujejo in rešujejo. Ostati moramo zbrani, osredotočeni na dobro, vedno vsaj deset korakov pred zlom. Potem bo pravica na naši strani.
Kot učiteljica ugotavljam, da je učence najtežje naučiti razmišljati z lastno glavo. Na srečo se tudi razmišljanja lahko naučimo. Naučiti se poglobljeno misliti in razumljivo izraziti misli, je najpomembnejši učni cilj v sodobni šoli.
Pomembno je, da otroka navajamo na izražanje misli že od samega začetka.
Naj otrok že s prvimi koraki stopa tudi v boj proti najrazličnejšim manipulacijam.
Povzetek
Ljudi imam rada, najraje tiste, ki zmorejo ohraniti iskrenost in nepokvarjenost. Navdušujejo in navdihujejo me zlasti posamezniki, ki se dvigajo iz povprečja: drugačni, pokončni, s karizmo. Zaposlena sem za nedoločen čas brez strahu pred izgubo službe. Opravljam najlepši poklic pod soncem, na eni od najboljših šol v Sloveniji, ki jo že dve desetletji odlično vodi ravnateljica, z bogatim smislom za sodelovanje in humor.
Obkrožena sem  s sodelavci, učenci in starši, ki predstavljajo mojo drugo družino, kolektiv, v katerem se počutim sprejeta in zaželena.
Dosledno sledimo skupnim projektom, ki temeljijo na ničelni toleranci do nasilja in reševanje konfliktov s pogovori na odkritih soočenjih, vedno s podporo in pomočjo šibkejšim.
Če ne verjamete, pridite k nam. V imenu Kulturnega društva naše šole Vas 1. aprila (ni prvoaprilska šala) vabim na premiero krstne poetične komedije z naslovom Zvezde, ki bo zaigrana v Domu krajanov Občine Šenčur. Na lastne oči se boste prepričali, kako se na naši šoli s kulturo borimo proti slabemu, za boljši svet. V predstavi, ki jo režiram, sodeluje ansambel petintridesetih učiteljev in Orffov ansambel osmih učencev Forband in tudi naša vsestranska ravnateljica.
Le pridite, ne bo Vam žal!
Za res veder zaključek si moram pomagati s Petrom. Res ne morem mimo njega. Veselje, navdušenje, povečan srčni utrip doživljamo ob fantastičnih uspehih naših športnikov. Karizmatični Peter Prevc nas razveseljuje z vrhunsko pripravljenostjo in genialnim talentom že od jeseni dalje, če omenim samo letošnjo sezono, ki je res izjemna, sanjska. Umirjenost in zmagoslavje Petra Prevca navdihujeta in obujata izgubljeno identiteto Slovencev vsakič, ko fant preleti vso svetovno konkurenco, ko zaplapola na stotine slovenskih zastav in se Slovenska himna razlega preko slovenskih meja. Tudi takrat, ko Peter ni stal na zmagovalnih stopničkah, se je v nas prebudilo močno občutje, da smo Slovenci in da Slovenija je. Tudi Evropa je. Jugoslavije pa ni več.
Srčno upam, da bo tranzicije že enkrat konec, da bodo bančne roparje še pravočasno zaprli in jim zaplenili pokradeno imetje in ugrabljene časti. Imamo Planico, Ljubljano, zeleno prestolnico Evrope, imamo Prešerna in Zdravljico, ki ima osem kitic, z nami je tudi naš dragi Tone Kuntner, s čisto novo pesniško zbirko Slovenska pomlad, spominjamo se očeta slovenske osamosvojitve, dragega Jožeta Pučnika, ki bi včeraj praznoval rojstni dan, imamo Piran in soline, Goričko z vidrami in jeleni in nad 30 000 slovenskih družin z več kot tremi otroki. Odžejamo se lahko s tekočim zlatom, vodo, ki priteče iz vodovodnih pip čistejša kot tista iz steklenic. Pozdravljam Iniciativo za svobodo govora, ki je najboljši odmev na Svet za odziv na sovražni govor. Ustanavljajo se nove stranke. Zavezniki bomo zgradili ustvarjalni lok navdiha za novo republiko in morda, bomo nekoč, prav pri nas, v najlepši deželici v Evropi, v srcu sveta, zaživeli v sožitju z naravo in z ljudmi različnih kultur in ver, brez džihada, brez šeriatskega prava, v družbi zdravja, znanja in sreče.  

Za svobodo duha!
                                       Za svobodno Slovenijo!
                            
                                                                                                         
Jolanda Regouc