Vljudno vabljeni k branju pesmi Milke Plavec z naslovom LUTKARSKI FORUM BREZ KRINKE, ki je bila prebrana na shodu Odbora 2014 pred Vrhovnim sodiščem RS!

Nekaj dni po zadnji se predstavi

ko zadosten se nabral je kvorum,

zbral ponovno lutkarski je forum,

ni dišalo tokrat po zabavi.

 

Forum lutkarjev je scena znana,

 v njem sestajali bi se artisti,

lutkovodci, skratka vedno isti,

in iz istih vrst imena zbrana.

 

Lutkarjev ni dvajset po številu

in še eden več za polni kvorum,

se tako zgolj imenuje forum,

kjer sedi najmanjši ob krmilu.

 

Drugo lutke so, stvari vodljive,

uporabne so le za predstave,

največ za en sam mandat sestave

in potem na hitro zamenljive.

 

Ena že odsluženih predstav,

tista o Ostržku miroljubnem,

za finance gledališč pogubnem,

je sicer na spisku zamenjav.

 

A predstave druge so vskočile,

 ki jih prej program ni predvideval,

ob težave nove je zadeval,

saj razmere so se spremenile.

 

Lutkovno se gledališče mestno

je na ulico na kratko preselilo,

in kar tam v zakotju se zgodilo,

teatralno je bilo, bolestno.

                   

Ve se, lutka vsaka ima obraz,

lutkam kajpak ni potrebna šminka

in še manj čez pol obraza krinka,

lutki daje lutkar svoj izraz.

 

Pa se, glej, na cesti je zgodilo,

da so lutke trapasto zbezljale,

kot bi se gledalcev reve zbale,

mnogo lutk si lice je zakrilo.

 

Ni burleska to bila ne burka,

ki vodili bi jo humoristi,

vpili so, se slišalo je »isti«,

klavrno iztekla se je žurka.

 

Lutkar bil najmanjši najbolj jezen,

v forumu nad lutkarji se znašal,

 lutkam tudi prav nič prizanašal,

spraševal, kdo sploh je tukaj trezen.

 

Niso se zvrstile barve prave,

vse preveč bilo je rdeče-črne,

in če ves posnetek se obrne,

manjkalo je njemu ljube – plave.

 

Res ne mara rdeče-plave-bele,

vendar tega javno ne razglaša,

publiki primerno se obnaša

in obrne, ko stvari so zrele.

 

Zdaj pa lutke vse so mu zmešále,

stal na glavi v hipu je scenarij,

prepoznaven bil imaginarij,

lutkarja v zobé so lutke dale.

 

Sam se lutkar znašel je v predstavi,

kar mu zdaj nikakor ni povšeči,

trudi se, a se mu ne posreči,

vtis porazen da kako popravi.

 

»Nam občinstvo več ne bo verjelo,«

hudoval se je na vse po vrsti,

»in v predstavi novi Dolgi prsti

več ne bo na finte se ujelo.«

 

Zgledal sam med lutkami je lutka,

se na moč občinstvo je čudilo,

skriti tega moglo ni trobilo,

preglasiti slabega občutka.

 

Tudi če bo še tako našminkan,

lutkar glavni zdaj bo prepoznaven,

rekli bodo: »Bil takrat je zraven,

zdaj prepozno je, saj je razkrinkan.«