Drage vztrajnice, dragi vztrajniki, dragi prijatelji, po letu in pol sem se zopet odločil, da bom tu pred vami spregovoril nekaj besed in misli. Z ženo ugotavljava, da v slovenskem krivosodju ni nobene spremembe na bolje, saj je stanje vsak dan slabše, namesto da bi se počasi izboljševalo.

Nekaj najine zgodovine:

Še v bivši Jugi, leta 1989, sva bila skupaj s kolegom v političnem procesu pogojno obsojena na zaporno kazen po 133. členu Kazenskega zakona (verbalni delikt).

V letu 2005 in 2006 sva z ženo zopet doživela političen proces in sva bila oba pogojno obsojena na zaporni kazni. Prvi moj primer bi moral biti izbrisan iz kazenske evidence leta 1994, oba nadaljnja primera pa v letih 2010 oziroma 2011.

Zaradi malomarnosti in velike neodgovornosti slovenskih sodnikov sva bila z ženo  vpisana v kazenski evidenci neutemeljeno vse do leta 2015, ko sva nato sama sprožila postopek, da je nato okrajna sodnica v Ljubljani le izdala sklepa o izbrisu in so naju tako potem izbrisali iz evidence kaznovanosti. Katastrofa!

V času, ko sva imela neupravičeni kriminalni dosje v kazenski evidenci Ministrstva za pravosodje, kamor imajo vpogled tudi policisti, sva po spletu okoliščin padla v spore v bližnji soseščini, kjer živiva. Žal sva v svoji naivnosti in poštenosti verjela v poštenost slovenskih policistov in sodišč v samostojni Sloveniji, kar pa se je zelo kmalu izkazalo, da temu niti približno ni tako.

Leta 2010 sva z ženo na Okrajnem sodišču v Ljubljani vložila tožbo za odstranitev nevarnosti in predlog za izdajo začasne odredbe. Pravdno zadevo je vodila okrajna sodnica Vanja Tinta Tavčar. Primer je bil zelo enostaven, ki je bil rešljiv v maksimalno 6 mesecih, če bi bil sodnik seveda strokoven in neodvisen. Žal je sodnica Vanja Tinta Tavčar o ugovoru zoper začasno odredbo, kjer je potrebno v skladu z 11. členom ZIZ odločiti takoj, odločila šele po dobrih 4 letih. To sodbo je potrdil višji sodnik Danilo Ukmar, na Ustavnem sodišču RS pa pritožbe niso obravnavali. Senat v sestavi: predsednice senata dr. Dunje Jadek Pensa ter članov senata dr. Etelke Korpič Horvat in ustavnega sodnika Jana Zobca, je ustavno pritožbo s sklepom, z dne 9. 12. 2015, zavrgel češ da zaradi majhne vrednosti ni dovoljena!

V tem času so se zaradi nestrokovnih in nepravilnih odločitev Okrajne sodnice Vanje Tinta Tavčar in ostalih, tudi zaradi tega, ker je sodnica v tej pravdi gradila na lažeh prirejenih prič nasprotne stranke, do sedaj sprožile še nove tožbe, in sicer po tem vrstnem redu:

- kazenska zadeva, kjer je sodila okrajna sodnica Nina Kodra Balantič, je pri odločanju povsem prezrla prekluzivni rok za plačilo sodne takse za zasebno tožbo; če stranka zamudi prekluzivni rok za plačilo sodne takse za tožbo, jo je dolžno sodišče po uradni dolžnosti takoj zavreči; sodnica Nina Kodra Balantič pa je s sojenjem vseeno nadaljevala;

- kazenska zadeva, ki jo je vodila Ana Testen na Okrajnem sodišču v Ljubljani;

v tem primeru je sodnica Ana Testen sledila le podatku priimka zakoncev Marvin, ki ju je potrebno že enkrat utišati! Njeno famozno sodbo je na Višjem sodišču v Ljubljani potrdil kdo drug kot Milan Štrukelj, in to v času, ko sva z ženo že podala overjeno izjavo glede sovražnega izražanja Branka Masleše v javnosti zoper Janeza Janšo;

- niti Ana Testen niti višji sodnik Milan Štrukelj se nista ukvarjala z osnovnim vprašanjem v tej zadevi: »Zakaj policisti iz PP Ljubljana Bežigrad niso opravili dokaznega postopka, temveč so celo (namerno) uničili dokazni material?« Tako sem podal zahtevo za varstvo zakonitosti na Vrhovno tožilstvo, in glej ga zlomka zadevo je dobil v roke, kdo drug kot nam že znani, po izpovedi gospe Vere Mejak, najbolj butasti tožilec Andrej Ferlinc, ki v zadevi namerno ni izdal posamičnega akta in mi na takšen način protizakonito odvzel možnost ustavne pritožbe.

- Čisto v stilu partizanskega sodišča pa je v določeni moji civilni zadevi leta 2014, po podani javni izjavi glede Masleše, sodil mag. Franc Kopše, okrajni sodnik v Ljubljani; v zadevi ni izvedel prav nobenega dokaznega postopka, v njegovih očeh sem bil preprosto apriori kriv, ker se pač pišem Marvin. Imam pa zares smolo v življenju!

- Neposredno na katastrofalno sodno napako sodnice Vanje Tinta Tavčar je vezana nova sodba okrajne sodnice Tadeje Oštir.V tej zadevi je žena vložila pritožbo  in predlog, da o zadevi odloča drugo pristojno višje sodišče v Sloveniji. Najmanj, kar predsednik kateregakoli sodišča mora storiti, je, da v primeru najmanjšega suma zadevo delegira drugemu sodišču, vse iz enega samega razloga, da se zadosti pravici! V slovenskem pravosodnem sistemu pa resnica še vedno očitno ni pomembna! ŽAL JE LAŽ ŠE VEDNO VODILO SLOVENSKEGA PRAVOSODJA!

- Trenutno je najin uspeh le, da sva v novi pravdi, ki je posledica napačne odločitve sodnice Vanje Tinta Tavčar in jo vodi okrajna sodnica Lilijana Podlesnik, dosegla, da je obravnava, razpisana za 8. 3. 2016, preložena za nedoločen čas.

Star pregovor pravi in še danes drži: »Riba vedno smrdi pri glavi!« Problem smrdeče glave slovenskega pravosodja je predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša, ki nikakor noče  prevzeti odgovornosti za vso šlamparijo in krivice, ki se dogajajo v slovenskem pravosodju, ter odstopiti s tako pomembne funkcije. Tako Branko Masleša še naprej izkorišča in zlorablja svoj položaj predsednika vrhovnega sodišča RS in svoje podrejene sodnike v stilu telefonskega prava sili in usmerja, kako naj bo sodba v posameznem primeru napisana. Predvsem v takšnih primerih, kjer smo državljani in državljanke aktivno vpeti v javne zahteve po nujni spremembi celotnega pravosodnega sistema v Sloveniji v smeri pravičnosti, objektivnosti, strokovnosti in seveda neodvisnosti sodnikov. Branko Masleša je osebno pregledoval spise naju obeh Marvinov, čepav ni od naju prejel niti pooblastil niti nima za takšno dejanje ustreznega pravnega interesa. Zopet zloraba položaja predsednika VSRS Branka Masleše! Temu lahko rečemo, da predsednik VSRS Branko Masleša še danes  v samostojni Sloveniji, v skupnosti Evropskih držav, uporablja metode, ki so znane še iz časov SFRJ, kjer so delovala t. i. partizanska sodišča. Žal so danes slovenski sodniki povsem pod vplivom predsednikov posameznih sodišč, le-ti pa neposredno pod  vplivom predsednika vrhovnega sodišča Branka Masleše. 

V nadaljevanju bom citiral del članka gospoda Aleša Butale, namestnika varuha, iz publikacije Pravna praksa, objavljen 30. 10. 1996, številka 362/5, z naslovom SODNIK IN SODSTVO (V NOTRANJIH IN ZUNANJIH ODNOSIH); navedenim dejstvom se v celoti pridružujem!

Citiram:

»V Angliji velja rek: Justice must not only be done, it must also be seen to be done (pravici mora biti zadoščeno, ne samo tudi zgledati mora, da ji je zadoščeno). Sodnik mora zato vzbujati zaupanje javnosti, še posebno strank v sodnih postopkih. Biti mora nepristranski, torej neodvisen v razmerju do strank v postopku. Ni dovolj le nepristranskost v samem odločanju, sodnik mora tudi pri obravnavanju in sploh v stikih s strankama dajati videz nepristranskosti. Storiti ne sme ničesar, kar bi pri kateri od strank lahko vzbudilo nezaupanje oziroma sum o nepristranskosti.

Pred nastopom sodniške službe izreče sodnik prisego: "Prisegam, da bom sodniško funkcijo opravljal v skladu z ustavo in zakonom in sodil po svoji vesti in nepristransko".

Od sodnika pričakujemo, da je strokovnjak na svojem področju: da pozna pravila procesnega prava in materialno pravo. Še bolj pa se zdi pomembno, da obvlada pravila logike in logičnega sklepanja in da ima dovolj življenjskih izkušenj, kar vse naj mu pomaga, da bo sodil po svoji vesti in nepristransko. Sodnik mora biti splošno razgledan, izobražen, razumen, bister, sposoben sodniške kreativnosti in tudi human oziroma človeški. Večja strokovnost pomeni večjo neodvisnost sodnika. Dodeljene zadeve je dolžan obravnavati pošteno, učinkovito in hitro. Strankam mora zagotoviti pošten dokazni postopek oziroma pošteno obravnavo. Odločati mora nepristransko, v skladu s svojo vestjo in interpretacijo dejstev ter v skladu s prevladujočim razumevanjem pravnih predpisov. Odločitev sodnika mora vsebovati jasne in popolne razloge in to v jeziku, ki je strankam in javnosti razumljiv. Tudi s tem izraža sodnik svojo nepristranskost in neodvisnost.

Neodvisnost ne pomeni nedotakljivosti. Sodnikova neodvisnost je predvsem pravica posameznika, kateremu se na ta način zagotavlja pravica do sodnega varstva: pošten postopek in pravična sodna odločitev.

Sodniki se ne morejo izogniti svojim obveznostim in odgovornosti do ljudi. Sodnikova odgovornost je sestavni del sodnikove neodvisnosti. Odgovornost sodnika se kaže v več smereh:
    * kot pravna odgovornost, ki se kaže v presoji pravilnosti in zakonitosti odločb sodnikov nižjega sodišča s strani sodnikov višjih oziroma vrhovnega sodišča;
    * kot neformalna odgovornost, ki se kaže v strokovni kritiki odvetnikov in pravnikov, ki sodne odločitve komentirajo in kritizirajo;
    * kot disciplinska odgovornost«.  Konec citata!

Zaradi direktne in izrazite sodne napake okrajne sodnice Vanje Tinta Tavčar, in sicer v sodbi, z dne 4. februarja 2014, ki jo je nato potrdil višji sodnik Danilo Ukmar, dne 27. avgusta 2014, je žena Mira Marvin na ministra za pravosodje g. Gorana Klemenčiča, na predsednico Sodnega sveta, vrhovno sodnico Matejo Končina Peternel, prav tako tudi na predsednico Okrajnega sodišča v Ljubljani, sodnico Vesno Pavlič Pivk in na predsednika Višjega sodišča v Ljubljani sodnika Antona Panjana, vložila predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper oba navedena sodnika, ki sta direktno in neposredno kršila zakon, in sicer sta v celoti namerno zanemarila silno pomemben in odločujoč 11. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki pravi, da je potrebno pri začasnih odredbah o ugovoru odločiti hitro oziroma v najinem primeru TAKOJ! Višji sodnik Danilo Ukmar je pritožbo zavrnil in potrdil prvostopno sodbo, očitno z enim samim namenom, kako zaščititi svojo nižjo kolegico Vanjo Tinta Tavčar pri storitvi hude sodne zmote! Takšna sodnika ne moreta več opravljati sodniške funkcije!

Sprašujem se, kako je lahko senat Ustavnega sodišča RS, v sestavi predsednice senata dr. Dunje Jadek Pensa in članov senata dr. Etelke Korpič-Horvat ter Jana Zobca, vse to prezrl in zadeve ni vzel v obravnavo, češ da je to bagatela oziroma majhna stvarca za družino Marvin. Postavljam vprašanje: »Ali telefonsko pravo seže vse do Ustavnega sodišča Republike Slovenije?«

Drage vztrajnice in dragi vztrajniki, po najini javni izjavi o sovražnem govoru predsednika vrhovnega sodišča Branka Masleše zoper prvaka SDS Janeza Janšo v javnosti, je odvetnik na to najino javno izjavo dejal, da si sama sebi pljuvava v skledo. Izjavil je še, da je pač stanje v slovenskem pravosodju takšno, da v kolikor odvetniki »v kokošnjaku« - mišljene so okrajne sodnice v Ljubljani – »ne kokodakajo« tako, kot jim sodnice dirigirajo, se le-te maščujejo njihovim strankam, vsled česar tako nastajajo nepoštene sodbe. Iz navedenega sledi direktno maščevanje okrajnih sodnikov v primeru neubogljivosti odvetnikov ali njihovih strank!

Zanimivo, da je pred kratkim na Novi24TV predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani, g. Marjan Pogačnik izjavil: »Veste, je v sodnih postopkih pač tako, da iz sodne dvorane vedno prihaja ena od strank, ki ni zadovoljna!« Kako naj si takšno izjavo predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani razlagava z ženo? Torej, po njegovem razmišljanju morava zakonca Marvin krivično sodbo mirno sprejeti, je pač tako, da sva pravdo izgubila, pa četudi po krivici IN PO NJEGOVEM MIŠLJENJU MORAVA BITI ZADOVOLJNA!

Odgovor dekana Pravne fakultete g. Juharta in gospe Eveline Pristavec Tratar iz Ministrstva za pravosodje je bil glede na najin dopis skoraj identičen javni izjavi predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani, g. Marjana Pogačnika!

V januarju 2016 sva glede težke sodne zmote okrajne sodnice Vanje Tinte Tavčar obvestila tudi nekdanjega ustavnega sodnika prof. dr. Cirila Ribičiča, ki je v tej zadevi napravil strokovno pravno mnenje, ki je zelo obremenilno tako za sodnico Vanjo Tinta Tavčar kot za višjega sodnika Danila Ukmarja. Glede ustavnih sodnikov pa je prav tako izrazil zaskrbljenost, kako je to mogoče, da zadeva ni šla v obravnavo.

Z odprtim pismom, ki sem ga javno naslovil na predsednika države g. Boruta Pahorja, sem podal predlog, da kot predsednik države sproži pobudo za ustanovitev neodvisne revizijske komisije, ki bo pregledala tako najin omenjeni primer kot tudi druge primere kjer so evidentno kršene človekove pravice oziroma zakoni in ustava RS.

In nenazadnje drage vztrajnice in dragi vztrajniki na vas apeliram in vas pozivam, da javno spregovorite o svojih sodnih napakah, da se vsi mi, ki smo konkretno sodno napako doživeli, združimo v Društvo krivoobsojenih državljanov Slovenije (trenutno je to delovni naslov; pričakujeva vaše predloge), ki bo s svojimi aktivnostmi na državni ravni doseglo vzpostavitev vladavine prava v samostojni in demokratični Republiki Sloveniji. In vsak sodnik/tožilec, ki je naredil hudo sodno napako, naj prevzame odgovornost in takoj odstopi!

Trenutno so vrata slovenskega pravosodnega sistema še vedno trdno zapahnjena in slovenski sodniki si za temi trdno zapahnjenimi vrati še vedno domišljajo, da lahko z nami poštenimi državljani počnejo, kar se jim zljubi!

Seveda lahko ta trdno zapahnjena vrata odpremo s pogovori in prepričevanji, da v nedogled tako več ne bo šlo! Lahko tudi obvestimo najvišje organe v Evropski skupnosti, kaj se pravzaprav v slovenskem pravosodnem sistemu še vedno dogaja; zato je vsekakor objektivno odgovoren tudi vsakokratni predsednik države Slovenije, ker nič ne naredi v smeri izboljšanja. V skrajnem primeru pa lahko uporabimo, kot je bil to običaj in sredstvo v srednjem veku, »ovna«, da vržemo ta trdno zapahnjena vrata že enkrat iz tečajev.

                                                                                                                                                   Radovan Marvin

 Ljubljana, 17. 3. 2016