Vljudno vabljeni k branju pesmi Profesionalnega žurnalista z naslovom NOVINAR IN IZSTOPNA POSTAJA, ki je bila prebrana na shodu Odbora 2014 pred Vrhovnim sodiščem RS!

Pravijo mu kratko Pločevinar,

nima ne imena ne obraza,

niti nima lastnega izraza,

je brezimen kakor mnog novinar.

 

Pločevina tista je dejavnost,

o kateri žurnalist poroča,

problematika je to tekoča,

o prometu informira javnost.

 

Cestni je promet njegova tema,

kar po cestah vozi in potuje,

vse to kot novinar zasleduje,

vodi objektivnosti ga vnema.

 

O prometu piše poročila,

komentarje tudi, reportaže,

kot novinar fant je znane baže,

glavna mu objavljajo občila.

 

Kakšen namreč je njegov pristop?

Avtobus le isti spremlja vedno

in le to pisáti zanj je vredno,

na postaji da je bil – izstop.

 

Ni vprašanje, koliko jih vstopa,

ni pomembno, ali mórda dirja,

saj novinarja le to pomirja,

da iz avtobusa kdo izstopa.

 

Vodi ga poročevalska vnema

vedno le za avtobusom enim,

kakor zlepa sicer za nobenim,

vsak postanek avtobusni snema.

 

Ker ne menja avtobus pasu

in drži se desnega pravila,

glavna so pripravljena občila

stiskati šoferja krog vratu.

 

Žurnalist opazil ni nesreče

hude, ki se blizu je zgodila,

ko zgorela štiri so vozila,

njega le za avtobusom vleče.

 

Je še smrt prezrl kolesarja

pa številne katastrofe cestne,

trčenja vsa in zastoje mestne,

 drugo v poročilih zgolj poudarja.

 

Ni mu mar za trčenje verižno,

vožnjo divjo kar prezre po levi,

od nesreče so minili dnevi,

on pa vede se do nje brezbrižno.

 

Avtobus mu le roji po glavi,

vedno isti ga šofer vznemirja,

zgolj zato, ker vozi in ne dirja

in ker na postajah vseh ustavi.

 

To novinarja neznansko moti,

ni nikakor všeč mu vožnja taka,

on preži in na izstope čaka,

le da to se pripeti na poti.

 

To povejmo zdaj še, saj se ve,

avtobus pripada firmi znani,

ki z napisom ga v očesi rani,

saj na njem napis je De-es-de.

 

Kamero takoj je urno vklopil,

ko opazil je, sledeč vozišču,

da nekdo je na postajališču

avtobus zapustil, pač izstopil.

 

V hipu zdaj bo to novica vroča,

le o tem poročati je vredno,

avtobus je namreč tarča vedno,

o izstopu več se dni poroča.

 

Potnik neki da je bil izstopil,

to novinarju je v zadoščenje,

izpolnilo se mu je hotenje,

sreče je trenutek zanj nastopil.

 

Pa razumi, če lahko doumeš,

reveža, ki zanj izstop je stvar

še edina, ki mu sploh je mar,

če si zdrav, pač tega ne razumeš.

 

Ko vse to drugje bi se zgodilo,

kar opisal je tako pompozno,

strastno, privoščljivo, prav nervozno,

ponj že kdaj poslali bi vozilo.

 

Tisto bi vozilo ga pobralo,

ki prepelje takšne »prizadevne«

tja, kjer zdravijo samo duševne,

tam bi se v oskrbo ga oddalo.

 

Le v Butalah temu ni tako,

tam novinar tak dobi pohvalo,

ker se o izstopu je pisalo,

kot je hvalevredno in lepo.

 

Ni potrebno drugega izkaza,

tak novinar hitro napreduje,

da le avtobus na poti zalezuje,

nima ne imena, ne obraza.

 

Tak premnog butalski je novinar,

ves prometni kaos ignorira,

zgolj en sam pa avtobus nadzira,

pravijo drugje mu Mrhovinar.