Pozdravljeni dobri ljudje, Pozdravljeni vi, ki vztrajate zato, ker želite stvari obrniti na bolje, ki želite da naša domovina končno postane normalna država. Vidim da so protestniki na drugi strani že obupali – morda so nas poslušali dovolj dolgo, da so tudi sami spregledali. Ali pa preprosto le nimajo toliko srca kot ga mate vi.

Dolgo že vztrajate, vztrajate in ne obupate. Marsikdo bi že obupal, marsikdo tudi je, ker je počasi dobili občutek, da se kljub trudu in kljub vztrajnosti nič ne spremeni - vi pa ste ostali, ker čutite, da so spremembe potrebne, potrebne tako za nas kot za naše otroke.  Ste kot voda, ki kamen zdolbe s potrpežljivostjo in ne z enkratno silo.

Oblasti se vztrajnikov bojijo, bojijo se jih bistveno bolj kot protestnikov – protestniki pridejo malo razgrajajo in grejo, vztrajniki pa ostanejo, vračajo se teden za tednom, mesec za mescem in predstavljajo njihovo slabo vest. To je velik pritisk.

Vztrajnost bo prej ali slej rodila sadove, ki bodo pripeljale do sprememb.

Nekatere od vas sem srečeval že pred 28 leti na Roški. Tudi tedaj smo tja hodili zato ker smo hoteli živeti v normalni državi. Tudi tedaj smo vztrajali in prihajali vsak dan. Podobno kot danes smo oblastnikom pokazali da se jih ne bojimo in da ne bomo odnehali. Tedaj na Roški smo uspeli – sprožili smo val, ki je pripeljal do sprememb in v končni fazi do osamosvojitve Slovenije in tudi sedanja prizadevanja bodo prej ali slej rodita sadove. In ta dan, ta dan ni več daleč.

Žal se vsa pričakovanja in sanje z Roške niso uresničile. Slovenija ni postala normalna demokratična država in Slovenija ni postala druga Švica. Danes nas po levi in po desni prehitevajo države, ki so bile nekoč daleč za nami.

Razlog za tako stanje je preprost. Le malo pomislite in videli boste, da nam večino poosamosvojitvenega časa državo vodijo ljudje, ki si njenega nastanka niso želeli. Ljudje katerim samostojna Slovenija nikoli ni bila ne intimna ne kaka drugačna želja. Slovenije si niso želeli, pa vendar jih to ni motilo da so po osamosvojitvi prevzeli številne pomembne funkcije v tej isti državi, ki si je niso želeli.

Če omenimo le nekaj najbolj kričečih primerov: nekdanji predsednik komunistov Milan Kučan je postal predsednik samostojne države in to kar dvakrat, Franco Juri, ki je napisal javno pismo v katerem je povedal, da ga ne bo na razglasitev samostojne Slovenije, ker je to provincialno ter da bo raje gledal širno morje kot plotove je po dveh letih samostojnosti postal veleposlanik države, ki je ni želel, ali pa Jakič, človek, ki je tako nasprotoval slovenski vojski, da je celo Aksentijević rekel, da nima kaj dodati je postal obrambni minister … primerov je veliko imajo pa skupni imenovalec – vsi, ki so bili proti osamosvojitvi Slovenije ali so le to omalovaževali so bili kasneje tako ali drugače nagrajeni. Stvari so se preprosto postavile na glavo – negativno in zgrešeno je bilo nagrajeno in dobro kaznovano.

Državo pa so ti gospodje vodili tako kot so edino znali - po načelu partijskih privilegijev in tovarišijskega kapitalizma.

Človek dobi občutek, da je prišlo do sprememb le zato in le toliko da se v samem bistvu ni nič spremenilo.

Neka sociološka teorija pravi, da narod in država prične stagnirati in nazadovati tedaj, ko se prične odmikati od svojega vrednostnega središča, od jedra njenega nastanka, od jedra, ki ga povezuje v celoto. Za Slovenijo je to vrednostno središče nedvomno lahko le obdobje njenega nastanka – obdobje slovenske osamosvojitve. V sodobni zgodovini smo se Slovenci kot narod poenotili le v obdobju slovenske osamosvojitve in zato smo svojo državo tudi dobili.

Takoj ko se je pričelo to vrednostno središče samostojne Slovenije potiskati v leto 41 oziroma 45 in trditi da so tam temelji slovenske države se je svet pričel postavljati na glavo.

Nobena sodobna demokratična država namreč ne more temeljiti na truplih tisočev lastnih državljanov!

Država, kjer državne institucije na montiranih procesih sodijo ljudem, ki so to državo ustvarili, država, ki z zlorabo državnih institucij prične preganjati in zapirati osamosvojitelje sočasno, ko oprošča agresorje nima bodočnosti. Država, ki ljudem kot so Aksentijević daje državljanstva in pokojnine pač ne more napredovati.

Pa tudi to se bo spremenilo!

Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve je vložilo kazensko ovadbo proti Milanu Kučanu zaradi veleizdaje Slovenije. S tem je storilo pomemben korak k temu, da se stvari postavijo na pravo mesto. Tudi če skorumpirani sodniki ovadbo zavržejo je bil s tem dejanjem storjen pomemben korak – ljudje bodo spoznali, da nedotakljivi niso več nedotakljivi in tudi zato se bodo stvari pričele pomikati na pravo mesto.

Ste opazili kako so mediji tako pomembno temo kot je obtožba za bivšega predsednika države za veleizdajo, po le dveh dneh potisnili v ozadje ? To se ne more zgoditi niti v Tanzaniji.

To ni stvar pomembnejših vsebin ampak posledica dejstva, da številna pomembna mesta v medijskem prostoru še vedno zasedajo ljudje, ki jih je še pred osamosvojitvijo skrbno izbirala in na ta mesta postavljala tedanja oblast. Oni in njihovi namestniki nam 25 let rišejo virtualni svet v katerem lahko stranka, ki je nastala tik pred volitvami prepričljivo zmaga. Kaj takega v normalnem svetu ni mogoče.

Ko se megla medijskega poročanja razkadi pa vidimo, da je cesar pravzaprav nag. Vidimo da stranka ki je na volitvah zmagala z obljubami o pravni državi krši zakon in ustavo bolj kot katera koli druga vladna koalicija do sedaj.

Če omenimo le nekaj najbolj vpijočih primerov te “najbolj etične vlade do sedaj”. Odvzeli so mandat Janezu Janši, Brglez je zavrnil zbiranje referendumskih podpisov, starim staršem so vzeli vnuke, in tako naprej in tako naprej - seznam njihovih zlorab in arogance oblasti, seznam njihovega postavljanja nad voljo ljudi je preprosto predolg za eno samo popoldne.

Ko smo ravno omenili koroške dečke, se spomnite Erjavca, ki je obljubljal 1.000 eur pokojnine. Njega in Anje Kopač Mrak so bila polna usta medgeneracijskega sožitja. Kje pa medgeneracijsko sožitje pride najbolj do izraza. Med starimi starši in vnuki. Ste morda slišali tega istega Erjavca, da bi dal v primeru kako resno izjavo?

Pa vendar se je danes zgodil pomemben dogodek. Ustanovljeno je bilo gibanje, ki bo zapolnilo to vrzel. Gibanje, ki se bo borilo za pravice otrok, pravice staršev in pravice starih staršev, gibanje, ki se bo borilo za normalno družino. Dobrodošli!

Ali kdo od vas verjame, da bodo naši “nepristranski novinarji” po načelu enake obravnave, sedaj z isto vnemo kot so podpirali Pozitivno slovenijo ali pa Stranko Mira Cerarja, sedaj podpirali tudi nastanek Kanglerjeve ali pa Primčeve stranke?

Pa vendar lahko tudi tu marsikaj storimo sami. Kaznujmo jih tam kjer jih najbolj boli – pri naročnini. Časopisi, ki nimajo naročnikov so le umazan list papirja. Preprosto odpovemo časopise, ki nam vztrajno lažejo in rišejo vzporeden svet in raje naročimo Reporter ali Demokracijo. Obe reviji se kljub težki finančni situaciji trudita prikazati tudi drugo plat medalje. Vsak nov naročnik bo pripomogel k temu, da bosta lažje in boljše delala.

Uprimo se tudi prisilnemu plačevanju RTV naročnine in namesto tega raje podprimo Novo 24 TV.

Tudi tako bomo naredili pomemben korak k normalizaciji Slovenije.

Slovenijo smo leta 91 osamosvojili, sedaj je skrajni čas, da jo končno še osvobodimo!

Srečno Slovenija, srečno dobri ljudje!