Ko zadnje mesece spremljam dogajanje v Sloveniji, mi prihaja na misel Hamletov izrek, ki ga mirno lahko prenesemo v Slovenijo. »Nekaj gnilega je v deželi Kranjski«.

Problem Slovenije je nerazčiščena preteklost komunistične Jugoslavije. Že sami začetki te države so tlakovani s krvjo dejanskih in domnevnih nasprotnikov, in vse do propada režima so bile kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin na dnevnem redu. Začelo se je takoj po koncu druge svetovne vojne z množičnimi poboji, konec Jugoslavije pa je zaznamoval genocid v Srebrenici. Ob razkrivanju zločinskega sistema komunistične Jugoslavije vedno bolj izstopa leto 1945, tudi v Sloveniji, kjer so neposredno po koncu vojne umorili okoli 15.000 pripadnikov domobranskih enot in civilistov. V več kot 600 prikritih grobiščih – v kraških jamah, zapuščenih rudniških jaških, protitankovskim jarkim, v izkopanih jamah – pa ne ležijo samo smrtni ostanki domačih ljudi, temveč še najmanj 100.000 oseb drugih narodnosti. Dolgo so bili ti umori obsojeni na molk.

In pred nekaj dnevi smo bili na televizijskem ekranu priča, da so na območju Kočevskega roga, na bazi 20, borci pripravili proslavo ob 75. obletnici ustanovitve OF in obnovitve spomenikov, med njimi tudi spomenik enemu največjih slovenskih krvnikov, Ivanu Mačku-Matiji – in to v bližini grobišč, kjer so po vojni umorili tisoče ljudi. Zaskrbljujoče je predvsem tudi, da je na tej slovesnosti nastopila častna straža slovenske vojske.

Slovenski parlament do danes ni bil sposoben obsoditi medvojnih in povojnih komunističnih zločinov, ki jih je napovedal Josip Broz Tito v govoru z balkona ljubljanske univerze 26. maja 1945: »Kar se tiče onih izdajalcev, ki so bili v državi sami, v vsakem narodu posebej, to je stvar preteklosti. Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva je že dosegla ogromno večino, a samo manjšemu delu izdajalcev se je posrečilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev izven naše dežele. Ta manjšina ne bo nikdar več gledala naših divnih planin, naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas

Kljub temu, da je pred sedmimi leti javnost šokiralo odkritje množičnega grobišča v rudniku Huda jama, ki ima v Sloveniji podobno simbolno moč kot Katyn za Poljsko, so žrtve vojnega in povojnega komunističnega nasilja še vedno drugorazredne, če uporabim besede prejšnjega slovenskega predsednika oz. sedajšnjega kandidata za generalnega sekretarja Zveze narodov Danila Türka. To se je pokazalo tudi v reakcijah na pobudo evropskega poslanca Milana Zvera, da bi po zgledu baltskih žrtev, ki so jih povzročile sovjetske oblasti, postavili spominsko obeležje v prostorih Evropskega parlamenta za žrtve »komunističnega genocida med in po drugi svetovni vojni v Sloveniji«. Ker je dodal še, da slovenska vlada zelo počasi ureja to pereče vprašanje, je bila reakcija v Sloveniji precej burna. Predsednik vlade Miro Cerar je pisal predsedniku evropskega parlamenta Martinu Schulzu, da so Zverove trditve zavajajoče in da je bilo povojno nasilje »javno in odločno obsojeno.« Žal je pozabil navesti, kdaj in kje. Poslanci vladne koalicije so v »Komisiji za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti« zavrnili predloge, da se zakon dopolni z uvedbo rednega poročanja pravosodnih organov o poteku preiskav glede najdenih žrtev in da se pozove pravosodne organe k poročanju o razlogih za neizvedbo preiskovalnih dejanj za vsako morišče.

Predsednik vlade je navedel tudi, da današnja samostojna Slovenija ni odgovorna za zločine prejšnje države. To je seveda res. Po tej logiki bi bila vsa obeležja in spomeniki, npr. spomenik žrtvam holokavsta blizu nemškega parlamenta, neprimerna, ker tudi današnja Zvezna republika Nemčija ni odgovorna za zločine, ki jih je povzročil Tretji rajh. Seveda spoštovanje do žrtev ni vezano na trenutno državnopravno ureditev. Ne moremo zanikati odgovornosti tistih, ki so imeli oblast v Sloveniji po koncu druge svetovne vojne oz., ki so bili odgovorni za revolucionarno nasilje med vojno, čeprav za svoje zločine niso nikoli odgovarjali. Na eni strani torej odgovorni na oblasti nasprotujejo, da se obeleži žrtve komunističnega nasilja, v Ljubljani je to morala narediti ameriško veleposlaništvo, na drugi strani pa ne vidijo nič spornega v tem, da se ponovno postavljajo spomeniki zločincem.

Ena od značilnosti totalitarnih držav je kult diktatorja. V Jugoslaviji je veljalo pravilo, da mora vsaka republika poimenovati eno od mest po Titu. V Sloveniji smo zato imeli Titovo Velenje. Ti pridevki so bili po razpadu Jugoslavije črtani. Kot v Nemčiji po letu 1933 je povojna komunistična oblast v Jugoslaviji preimenovala številne ceste, trge, šole, bolnišnice, vojašnice in razne druge ustanove, organizacije in društva po vidnih predstavnikih komunističnega režima. Medtem ko so po vojni v sklopu denacifikacije v Nemčiji vsa ta imenovanja spremenili in spomeniki odstranili, je to v Sloveniji povsem drugače. Nespoštovanje do žrtev komunističnega nasilja se ne kaže samo v tem, da do danes ni bilo prave javne obsodbe komunističnega režima, temveč tudi v tem, da se še vedno poveličujejo krvniki prejšnjega režima. Sicer je danes Titovo Velenje spet samo Velenje, vendar na Titovem trgu še vedno stoji njegov dvometerski spomenik. Sicer so bili Titovi kipi in slike odstranjeni iz uradnih prostorov, še vedno pa stojijo številni spomeniki posvečeni nekaterim vidnim predstavnikov zločinskega komunističnega režima in številne ceste, ulice in trgi še vedno nosijo njihova imena. Odgovorne na oblasti to očitno ne moti. V središču Ljubljane, nedaleč od parlamenta je kar pet spomenikov, ki poveličujejo prejšnji režim. Razglašeni so bili kot zgodovinski spomeniki.

Tako je bila po osamosvojitvi preimenovana tudi prva Titova cesta v Ljubljani, leta 2009 pa so se odgovorni v mestu odločili, da jugoslovanskemu diktatorju posvetijo novonastalo vpadnico. Ustavno sodišče je to imenovanje leta 2011 prepovedalo, ker je »Republika Slovenija država, katere ustavna ureditev izhaja iz načela spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin... Ponovno uvedbo ulice, poimenovane po Josipu Brozu Titu kot simbolu jugoslovanskega komunističnega režima, je mogoče objektivno razumeti kot priznanje nekdanjemu nedemokratičnemu režimu.« (U-I-109/10) Ustavno sodišče žal ni hkrati zahtevalo, da se odstranijo imena cest, trgov, ulic ki so se ohranila iz prejšnje jugoslovanske ureditve – in to kljub temu, da je prišlo do zaključka, da je »oblastno poveličevanje komunističnega totalitarnega režima s poimenovanjem ceste po voditelju tega režima protiustavno

Na omenjeni proslavi na Kočevskem rogu so postavili nov spomenik enemu največjih kršiteljev človekovih pravic in temeljnih svoboščin v Sloveniji, kot da ne bi bilo odločbe Ustavnega sodišča o Titovi cesti. Ustavno sodišče je bilo do sedaj edina varovalka pravnega reda v Sloveniji. Kaj bo, če se bo sestava tega sodišča jeseni tako spremenila, da sploh ne bodo več veljale pravne norme demokratičnih držav?

Seveda pa so bile proslave ob 27.aprilu, tim. »dnevu upora« sporne tudi zaradi vsebine praznika. Takrat ni bilo ne OF in ne upora, saj so bili komunisti takrat še vezani na  Hitler-Stalin pakt. Za njih je bil takrat v ospredju boj proti angleškim, francoskim in ameriškim imperialistom ter proti domači gospodi, ne pa boj proti okupatorjem.

Vprašati se moramo ali je umestno, da na izpostavljenih mestih stojijo spomeniki v čast tistim, ki so bili odgovorni za množične kršitve človekovih pravic. In to brez zabeležja o njihovi odgovornosti za trpljenje ljudi med in po vojni in tudi, ne da bi jim ob strani stali spomeniki žrtev. Ne smemo prezreti, da imajo spomeniki in poimenovanja cest in objektov simbolično funkcijo, da se s tem častijo osebe in dogodki in da zato ni vseeno ali so take časti vredni ali ne. Iz posebne odgovornosti do žrtev in njihovih bližnjih je nedopustno, da še vedno stojijo na vidnih mestih in ne v muzejih in da vsak dan preživele žrtve spominjajo na njihovo trpljenje. Vprašati se moramo tudi, kako takšna neodgovorna politika do polpretekle zgodovine vpliva na generacije, ki so se rodile po osamosvojitvi. Zavedati se moramo posebne odgovornosti do mlajših generacij, ki grozot prejšnjega režima niso doživeli. Te imajo pravico vedeti in naša dolžnost je, da spoznajo celotno, necenzurirano, slovensko preteklost, tudi njeno temno stran. Kako sicer naj gradijo demokratično, svobodno bodočnost?

Tranzicija v Sloveniji ni bila uspešna, še vedno se država ne sooča ustrezno s svojo preteklostjo, tudi ne v šolah. Opaža se celo renesansa komunističnih simbolov in parol, tudi na proslavah, kar ne ovira najvišjih predstavnikov, da se teh ne bi udeleževali. Si predstavljate, da bi v Nemčiji ali Avstriji predstavniki oblasti nastopali zraven zastav s kljukastimi križi?