Drage vztrajnice, dragi vztrajniki, če se ne motim, se ravno v teh dneh odvija obletnica, ko pred Vrhovnim sodiščem vztrajate že polni dve leti. Čestitke!

Tudi zaradi vašega vztrajanja in opozarjanja na anomalije znotraj pravosodnega sistema se danes zbirajo podpisi za spremembe v pravosodju, ki so nujne in potrebne.

V Slovenski demokratski stranki, kot veste, že ves čas opozarjamo, da je potrebno prevetriti pravosodni sistem, da je potrebno napraviti korenito in celostno reformo pravosodja, zlasti ker v tem času od osamosvojitve naprej niso bili storjeni nikakršni lustracijski elementi.

Pred nekaj časa smo v Državnem zboru govorili o vsebini Resolucije Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmih in na eni izmed razprav sem v uvodnem stališču poslance koalicije vprašala vprašanje, ki je vezano na sedanjost, prihodnost, povezano pa je tudi s preteklostjo.

Vprašala sem jih, kje se v ekonomsko-gospodarskem smislu nahajajo države kot so Poljska, Češka, Slovaška, Madžarska ali pa na primer Estonija. Katera mesta zasedajo te države na različnih lestvicah, ki merijo uspešnost držav, ki merijo konkurenčnost in ekonomsko učinkovitost, ki merijo spoštovanje človekovih pravic in učinkovitost pravne države? Seveda ni bilo odgovora.

Poljska, recimo, sploh ni stopila v krizo leta 2008 in je že kar nekaj časa ekonomsko in gospodarsko zelo uspešna država. Estonija je šla v obratni smeri od nacionalnega interesa. Ampak to ne pomeni, da niso nacionalno zavedni, ampak da so prepoznali, kako pomembno je, da v državo pride tuj kapital in tudi zarad tega so danes ekonomsko in gospodarsko uspešna država. Potem bom tudi povedala, zakaj govorim o teh državah, ker bom naredila neko vzporednico s Slovenijo.

Če pogledamo Češko. Češka je bila pred drugo svetovno vojno ena od najbolj razvitih držav Evrope. Po drugi svetovni vojni, ko je v državi zavladal komunistični sistem, pa je popolnoma nazadovala. Danes, ko so opravili z lustracijskimi elementi, je Češka Slovenijo že zelo prehitela.

Če pogledamo Madžarsko, se je posebej v zadnji migrantski krizi pokazalo, da je to država, ki se zaveda, da mora zaščititi lastne državljanke in državljane in da mora zaščititi evropske vrednote.

Kaj je tisto, kar je vsem tem državam skupno? Ne samo to, da nas prehitevajo praktično na vseh mednarodnih lestvicah. Tukaj naj povem, da smo po kršitvah človekovih pravic, tako pravi pač poročilo Evropskega sodišča za človekove pravice, na prvem mestu, ampak vsem tem državam je tudi skupno, da so vse izšle iz komunističnega sistema, tako kot Slovenija. Vendar je pri nas ena bistvena razlika, da smo miselno skorajda na mnogih ali pa na mnogih področjih še vedno globoko v njem.

Tem državam je tudi skupno, da so za razliko od nas, opravile s to komunistično preteklostjo. Poglejmo samo, kaj se je zgodilo s kipi Lenina, s kipi Stalina. Pospravili so jih. Kaj pa pri nas? Imamo ulice in tudi trge po zločincu Titu.

Torej vse te države, ki sem jih sedaj omenila, so na nek način preko takšnih ali drugačnih postopkov opravile in naredile v državi lustracijo. To pa je ključno in bistveno tudi za Slovenijo.

Ko govorimo o nujnih spremembah v pravosodju, seveda ne moremo mimo odgovornosti sodnikov in tožilcev ter s tem povezano nepristranskostjo in politično neopredeljenostjo.

Danes smo na mandatno volilni komisiji ponovno govorili o kandidatih za sodniško funkcijo in zopet se je pokazalo, da koalicijske poslanske skupine prav malo briga kredibilnost kandidatov, saj so glasovali proti sklepu, da Sodni svet opravi test sorazmernosti in nepristranskosti kandidatov, ki se potegujejo za pomembne funkcije v sodstvu.

Na seji sem povedala, da mora oseba, ki je kandidat za sodnika, izpolnjevati pogoje ne samo strokovnosti, ampak ali pa zlasti tudi pogoje, ki so vezani na etična merila, kamor sodi nepristranskost in politična neobremenjenost.

Sodni svet je namreč za kandidatko predlagal osebo, ki je daleč od tega, da bi bila politično neobremenjena. Gre za kandidatko, ki je v času, ko je gospod Zoran Janković bil pretendent za premierja in takrat tudi že v določenih postopkih pred sodiščem, javno priznala, da je njegova oboževalka. To pomeni, da se je kandidatka za sodniško funkcijo jasno postavila za določeno politično opcijo oziroma jasno povedala, da z njo simpatizira. Ampak tisto, kar je najbolj zanimivo, Sodni svet jo je izbral med 45 kandidati. Čeprav evidentno ni ustrezala merilom, ki so jih sicer sami zapisali.

Kandidati bi zlasti v smislu politične korektnosti morali biti neoporečni. Sicer so neverodostojni, ljudje pa zaradi tega ne morejo zaupati v pravosodni sistem. Že tako, če pogledamo na raziskave, lahko vidite, da mislim da približno 73 % državljanov ne zaupa v pravosodje in zagotovo tudi zaradi takšnih neodgovornih imenovanj.

Za nameček pa želi minister za pravosodje še spremeniti ustavo, da sodnikov ne bi imenoval več Državni zbor na predlog Sodnega sveta ampak kar Sodni svet sam. Kar bi seveda pomenilo, da ne bi imeli niti minimalnega nadzora nad tem, koga vse se imenuje na takšne funkcije.

Poleg tega smo, kot veste, tudi že pred novim imenovanjem za predsednika Vrhovnega sodišča in tukaj vas, spoštovane vztrajnice in vztrajniki, vprašam, ali menite, da bi bila gospa Nina Betetto kaj boljša od gospoda Branka Masleše pri svojem delovanju na tej funkciji?

In še zanima me, ali menite, da je v kakšni evropski državi možno, da bi kandidat za evropskega sodnika za človekove pravice, ki je na zaslišanju in glasovanju popolnoma pogorel, danes lahko bil morebitni pretendent za predsednika Vrhovnega sodišča?

Ob vsem tem lahko rečem samo še to, da ni dvakrat za reči, da ne bomo prišli v situacijo, da bo sodnik, ki bo najbolj vestno oproščal bankirje, postal kandidat te vlade za ustavnega sodnika.

Najlepša hvala. Svoboda Sloveniji! Srečno!