Spoštovani vztrajniki, vztrajnice, dragi prijatelji, pred dvema letoma je bilo vreme podobno, malo oblakov, malo dežja in malo sonca. Takrat ste posejali neko seme v nasprotju s pričakovanji tistih, ki so verjeli, da bo 20. junij 2014 pogrebščina, da bo konec nečesa, in da se bo Slovenijo dalo še naprej obvladovati brez kakršnihkoli ovir. Ampak zgodili ste se vi, zgodil se je Odbor 2014 in ta Odbor je še vedno tukaj.

Vaša zbiranja pred to stavbo, ki bi morala biti stavba pravice, pa je ravno obratno, je hiša sramote, še vedno, žal. Ampak ta vaša zbiranja so v teh dveh letih spremenila marsikaj. Nekaj od tega ste videli in doživeli, marsikaj pa je bilo skrito. Vsi, ki so v teh pisarnah tukaj za nami pisali sodbe v tem času in jih je iz takšnih ali pa drugačnih razlogov mogoče vleklo, da pišejo sodbe tako kot včasih, so pomislili tudi na vas in jaz verjamem, da je marsikateri svinčnik v rokah ali pa marsikatera tipkovnica v rokah teh, ki pišejo sodbe, napisala bolj pravične stavke in bolj pravične besede. Stotine ljudi so vam lahko hvaležne za to vztrajanje.

Res je, da tega nikoli ne bomo mogli prešteti, ampak mislim, da vsi čutimo, da se je tudi to dogajalo, nenazadnje vas je nekaj tega tudi neposredno videlo. Res je tudi, da smo tisti, ki smo danes tukaj in da ste tisti, ki ste se zbirali dve leti, še vedno manjšina. Manjšina tistih v tej državi, ki niste zgolj pripravljeni narediti nekaj zase, ampak tudi za druge. Ampak veste, vse spremembe so se začele tako, da je bila na začetku manjšina. Velikokrat  tudi ena sama beseda, ena sama misel, en sam stavek, en sam človek in okrog tega, če je bila beseda prava, se je zbirala energija za spremembe.

In vi ste čas zadnjih dveh let zaznamovali tako, da ko se bo pisala zgodovina tega časa, tega obdobja, teh let, v naslednjih desetletjih, ko jih bodo pisali naši zanamci, mimo tega simbola nihče ne bo mogel in bo v teh slikah videl znanilce sprememb.

Znanilce sprememb, ki jih danes v celoti še ni. Na čelu teh institucij, proti delu katerih se tukaj velikokrat protestira, so še vedno isti ljudje. Vendar ne bodo več dolgo, nekateri se bodo sami umaknili, druge bo odnesel čas sprememb in ta čas prihaja.

Prej je Aleš omenil razstavo, ki bo čez kako uro odprta, kjer so fotografije iz teh ključnih dogodkov zadnjih dveh let, ki ste jih soustvarjali. Jaz sem si jo prej mimogrede ogledal. Hvala Robertu in vsem ostalim, ki ste beležili te trenutke, res gre za zgodovinske posnetke tako ali drugače. Veliko se je tega nabralo v dveh letih in šele ko človek vidi te fotografije na panojih, ki so zloženi po nekem časovnem zaporedju, se vidi veličina te epopeje.

Končal bi z zahvalo za to vaše vztrajanje in s tem, da se spomnim. Prej sem razmišljal, kaj se mi je najbolj vtisnilo v spomin, ko sem poslušal vaše shode tam na Puščavi. Ne vem, na katerem programu, na katerem mediju je to bilo, ampak bil je eden tistih redkih dni, ko so bili tukaj tudi drugi mediji, razen Vladimirja Voduška. Bil je eden od teh redkih dni in na ekranu je nekdo nekomu izmed vas, ni pisalo komu, iščem ta obraz, zastavil vprašanje, koliko časa boste pa še vztrajali in odgovor je bil: »Dokler bo treba!«

Vem, da je to, kar ste počeli, znamenje sprememb. Vem, da ste znanilci sprememb. Ne vem, kdaj bodo te spremembe nastopile, ampak prva poglavja se že dogajajo, vemo pa, da bodo prišle in vemo, da bomo vztrajali tako, kot je bil tisti odgovor: »Dokler bo treba!«

Hvala vsem in svoboda Sloveniji!