Vljudno vabljeni k branju pesmi Vztrajnika Viktorja z naslovom OBUTI MAČEK IN ROJ GLODAVCEV, ki je bila prebrana na shodu Odbora 2014 pred Vrhovnim sodiščem RS ob 2. obletnici ustanovitve Odbora 2014!

Spomnimo se pravljice o Mačku,

ki obul je škornje gospodarja,

pravljica po krvi zaudarja,

ni nedolžna kakor o Krojačku.

 

Maček ta ubil je ubogo miš,

polastíl gradu se in bogastev,

gospodarju še čez glavo zrastel,

saj je glave trgal za drobiž.

 

Mačku miši so bile predpražnik,

je teptal dihurčke in podgane,

okrog njega slinavce nabrane,

zanj bili so notranji sovražnik.

 

Ko je po ramenih potrepljal,

 je glodavec brž otrpnil vsak,

čakajoč naslednji je korak

za življenje lastno trepetal.

 

Ko obuti Maček preminil je,

roj glodavcev si zares oddahne

in najmanjši s tačico zamahne,

češ znebili smo zveri se divje.

 

Tam, kjer kakor v rogu je temnó,

mu postavili so bronast kip,

da je maček, zoprni ta tip,

stražil dušo svojo zdaj trdnó.

 

V gozdu tem rdeča je oaza,

Maček v njej dobil je spomenik,

za glodavce pravšnji bo pomnik,

tam je namreč teh škodljivcev baza.

 

Pa so Mačka, glej, čez noč sezuli,

vzeli so mu glavico iz brona,

jo prelili v dva mrtvaška zvona,

roj glodavcev jezen ves zatuli.

 

Treba mačka zopet bo obuti,

poglavar glodavcev je zastokal,

ki je svojčas milo tarnal, jokal,

kaže v drži zdaj se spet naduti.

 

Kjer temnó je, prav na sredi hoste,

kjer glodavcev dvajseta je baza,

kjer rdeča glavna je oaza,

so glodavce povabíli v góste.

 

Tam se zbere krog občudovalcev

Mačka starega rdečih rok,

dva mu še postavijo ob bok,

roj prisoten malih je glodavcev.

 

Mačku škornje so obuli nove,

od petá do glave ga ulili

in spomin na čase obudili,

ko so tam zavijali vratove.

 

Čudno res, da Mačku spomenik

malih je glodavcev roj postavil,

kot da svetu bi na ves glas javil:

»To glodavcev malih je krvnik.«

 

Pozabíli niso ti glodavci,

da je Maček redčil mišje vrste,

trgal glavce, lomil hrčkom prste,

spet slavijo mali ga hinavci.

 

Če povedali bi packi po pravici,

roj glodavcev malih je presrečen,

Maček da je v bron ovekovečen,

da že dolgo ni več živ v resnici.

 

Pravzaprav nagrobnik so odkrili,

zanje praznik bil je to vesel,

da le Maček ne bi oživel,

v rogu so zares si oddahnili.

 

V isti bazi spet bo veselica,

Mačkovemu ko se bo pridružil

in namenom istim končno služil

bo pomnik glodavcev malih strica.

 

Eni že sedaj se veselijo,

da bo tamkaj v spomenikov vrsti

stal v naravni velikosti, čvrsti,

tisti, ki po sili ga častijo.

 

Lovke ta glodavec rad razpreda,

toda krajše so njegove tačke,

niso kakor od obute mačke,

še predobro tega se zaveda.

 

Polno takih je v glodavcev roju,

za simbol so revčki si izbrali

mačka, ki so vedno se ga bali,

zbrali v častnem se ob njem postroju.

 

Gledali na vse strani sovražno,

češ, poglejte, mi sedaj smo mačke,

bronast kip pa zrl je v bedačke,

v njih početje hlapčevalsko važno.

 

Naj so hlapčki še tako naduti,

se ne vrnejo več tisti časi,

ko na gradu, v mestu in na vasi

vsem regiral Maček je obuti.

 

Maček bo ostal za vedno zgornji,

prezirljivo na glodavčke gledal,

vsak od teh se kajpak bo zavedal:

preveliki zanj so mačji škornji.

 

Vzrok glodavskega je hlapčevanja

klanjanja pred mačjim spomenikom,

v strahu ker pred mačkovim se likom

še sedaj bojijo mačkovanja.

 

Leglo malo dobro se zaveda,

mačkov duh takoj da se maščuje,

kdor pobegne, škorenjčke sezuje,

čaka v rogu mačja ga zaseda.

 

Škornje roj glodavcev si obuje,

le tako nad sabo ne obupa,

kajpak brez uspeha, v prazno upa,

 mačkov da simbol ga obvaruje.

 

Obvaruje pred skupino lastno

legla malih istega glodavcev,

iz rodu pogoltnih maščevalcev,

ki jim gre za linijo oblastno.

 

Mačje škornje leglo si obuje,

prevelike, niso zanj po meri

in zato v zlagani prazni veri

šuštarje nenehno podkupuje.

 

Škornje mačkove si roj obuva,

šuštarji jih kajpak naredijo,

zanje javni ko denar dobijo,

a glodavcem škorenj se sezuva.

 

Čakajo glodavčki, kdaj naslednji

bo dobil poveljnik spomenik,

to bo znak, da blizu je premik,

bližajo da sodbi se poslednji.

 

Upanje povsem je kajpak prazno,

da bo leglo večno preživelo,

saj spoznanje je že dozorelo:

kar je zmagovito, je porazno.

 

V nedogled ne bo šlo kakor v krogu,

pravljicam še leglo ne verjame,

ve le to, da tema ga objame

kot obutega objema Mačka v rogu.