Prijatelji! Pred petindvajsetimi leti, ko je nastajala naša država, smo verjeli, da bomo živeli v urejeni, pravni, svobodni in demokratični družbi in da bomo totalitarno in avtoritarno socialistično ureditev za vedno pustili na smetišču zgodovine. Pa se to ni zgodilo.

Danes ugotavljamo, da živimo v neki čudni mešanici socializma in tranzicijskega kapitalizma, ki se od tistega, ki ga poznajo na Zahodu, razlikuje po tem, da je najbolj grob, divji in izkoriščevalski. To je specifično slovenski tranzicijski kapitalizem, ki ne priznava družbenih pravil in norm, kot so jih že zdavnaj uveljavili na Zahodu. Najbolj paradoksalno, rekel bi celo perverzno, pri tem je to, da slovenski tranzicijski socializem ustvarja novo kapitalistično elito iz ljudi, ki izhajajo iz socialističnega novega razreda, iz tistih ljudi, ki so nekoč bili verni psi čuvaji prejšnjega socialističnega režima. Med najbogatejšimi Slovenci, med tistimi z največjim ekonomskim in političnim vplivom, med tistimi, ki danes predstavljajo novo slovensko elito, najdemo največ tistih ljudi ali njihovih sorodnikov, ki so nekoč pri življenju ohranjali prejšnjo državo in njen politični ustroj. Tudi veliko takšnih, ki so aktivno sodelovali s tajno politično policijo ali kot sodniki in tožilci sodelovali pri neusmiljenem zatiranju in kaznovanju oporečnikov.

To počnejo tudi danes, ne glede na navidezne demokratične spremembe in ne glede na navidezno svobodo, ki jo uživamo. Prilagodili so se spremembam in nemoteno počnejo tisto, kar so počeli že pred petindvajsetimi leti. Na svoji strani imajo kapital, medije, sodstvo, tožilstvo, obvladujejo pa tudi večino inštitucij in družbenih sfer, ki so ideološki temelj za plasiranje nekakšnih zgodovinskih nesmislov, kot je recimo "demokratični socializem."

Ali se danes še kdo spomni besedne zveze »socializem s človeškim obrazom«? Plasirali so ga režimski mediji konec osemdesetih let, nastal pa je v ideološkem laboratoriju Milana Kučana in njegovih podpornikov v dominantni frakciji takratne Zveze komunistov Slovenije. Govoril naj bi o tem, da je tudi socialistični režim lahko toleranten do svojih državljanov. Tvorci besedne zveze »socializem s človeškim obrazom« so se dobro zavedali zgodovinskega dejstva, da so vsi socialistični režimi kar jih je bilo, nastali na potokih krvi nedolžnih žrtev. Z drugimi besedami, vsi socialistični režimi v zgodovini, in tukaj ni nobene izjeme, so bili ustvarjeni na nasilju in se na nasilju tudi ohranjali na oblasti. Pri tem osebna svoboda, človekove pravice in demokracija preprosto nimajo kaj iskati. Zgodovina socializma je ena sama zgodovina permanentnega in kontinuiranega nasilja. Nesvodode. Nedemokracije. Netolerance za drugačna mnenja in drugačne poglede na svet in razvoj družbe.

Socializem nikoli v svoji zgodovini ni imel »človeškega obraza«. Imel je obraz zločinca, imel je zverinsko podobo in krvave roke. Kadar koli je zmagoval, so tekle reke krvi in se dogajale neštete krivice. In vse to v imenu boljše in pravičnejše družbe, ter neke idealizirane prihodnosti, ki je nikoli ni bilo. Vse to v imenu boljše prihodnosti, zaradi katere so družbe in narodi, med njimi tudi naš,  zamrznjeni čakali cela desetletja, nekateri skoraj celo stoletje. Vsega tega so se slovenski partijski ideologi iz osemdesetih let, preden se je socialistični režim navidezno poslovil, prekleto dobro zavedali. Zato so tudi ustvarili besedno zvezo »socializem s človeškim obrazom«.

Danes se iz podobnega ideološkega laboratorija ustvarja nova besedna zveza: »demokratični socializem«. Laboratorij je sicer nekoliko drugačen, tukaj so poleg starih, tudi novi obrazi, a vsebina je ista, isti stari nesmisli.

Nikoli v zgodovini socializem ni bil demokratičen. Vedno je bil nasilen, izključujoč, avtoritaren in totalitaren. Besedi socializem in demokratičen ne gresta skupaj, se izključujeta, sta v nasprotju. Socializem je vedno bil enopartijski sistem, ki je apriori izključeval obstoj demokracije.

Toda pozor: ne vem, če ste opazili, a »demokratični socializem« ni nekaj kar bi bilo treba šele uveljaviti in teoretično izpiliti skozi prakso. Ne. Mi ga v Sloveniji, in samo tukaj, med Alpami in Jadranom, tudi dejansko živimo, ne da bi se večina prebivalstva tega sploh zavedala. Mi ga živimo tako, da smo sprejeli vse modificirane oblike socializma, ki je preživel vse spremembe, razpad bivše države in slovensko osamosvojitev. Imamo socialistično sodstvo, socialistično tožilstvo, socialistično šolstvo, socialistično visoko šolstvo, socialistično zdravstvo, in seveda, naši mediji, kulturna in zgodovinska sfera, ki nastopajo kot braniteljice tradicij OF in revolucionarnih vrednot. In imamo parlament – pravimo mu »steber demokracije«. A od demokracije je v resnici ostal le – steber. Vse ostalo je socializem!

In ob tem socializmu, ki je preživel, in ob tej demokraciji, ki je samo še marmornat steber, neke vrste spomenik, imamo že omenjeni divji tranzicijski kapitalizem, ki je uveljavil novo slovensko ekonomsko in politično elito.

Tako se je »socializem s človeškim obrazom« iz osemdesetih, postopoma prelevil v »demokratični socializem« iz časa po osamosvojitvi Slovenije.

Za vse nas pa vprašanje: ali še naprej želimo živeti v »demokratičnem socializmu«? Sprašujem se in sprašujem vse vas: ali smo kot narod dovolj zreli, da se svojega položaja zavedamo in te negativne zgodovinske procese, ki nas peljejo v pogubo, zasukamo v drugo smer?

Upam, dragi prijatelji, srčno upam, da tudi naslednjih petindvajset let ne bomo izgubili, medtem ko bomo tavali po zaprašenem smetišču zgodovine.