Govorijo nam, da mi živimo v preteklosti, ko jih spominjamo na njihove zločine. Kjer vsi razmišljajo enako, spoštovane kolegice in kolegi, nobeden ne razmišlja!
Drage vztrajnice in vztrajniki, lep sončen jesenski pozdrav tudi z moje strani.
 
Navadno je jesen tisti čas, ki vsem najbolj poštenim, pridnim in delovnim ljudem vrača zasluge, vrača jih preko plodov, ki smo jih vedno nabirali v jeseni. Tisti, ki so sejali, so potem v jeseni lahko tudi želi, vse tisto, kar so sejali. To je sporočilo jeseni. Tudi za mnogokaterega Slovenca in Slovenko, ki prihaja iz mojih krajev, iz obširnih Slovenskih goric, je jesen, pravijo, najlepši čas, čas, ko te narava nagradi. 
Tisto, za kar se tukaj zbiramo, zaradi česar vi vztrajate, je to, da nekaterih darov na nekaterih področjih nikoli nismo dobili, ker smo sejali slabo, torej tudi žanjemo slabo
.
Letos praznujemo 25 let, odkar smo zasejali neko seme, ki bi moralo vzkliti čisto drugačne darove, ki bi omogočili vsem ljudem v Sloveniji preživetje, večini ljudi pa pravico, čast, dobro imetje. Pregovor, pravi, da kdor več dela, lahko tudi več žanje, torej tudi večji standard.
Tukaj smo zato, ker je pred nami instituticija, ki bi morala dati neko drugo žetev, darove, ki v sodnih postopkih pred to institucijo in pred ostalimi institucijami na nižji ravni, dajejo čast, dajejo upanje, da lahko pravica vedno na koncu zmaga. Mi smo danes tukaj, ker pravica v Sloveniji ni zmagala, nikoli ni zmagala.
 
Sedaj sem se vrnil iz Gornje Radgone, iz sejma vojaške opreme. V v eni sobi sem pogledal vse tisto, kar so v Radgoni počeli leta 1991 okupatorji in ljudje,ki so to počeli, ki so kršili mednarodno Haaško in Ženevsko pravo, so bili letos pred slovenskimi sodišči oproščeni. 
Spoštovani, ne gre samo za kršenje človekovih pravic, ne gre za številne gospodarske spore, ki trajajo leta in leta in zaradi česar vsi tuji vlagatelji Slovenijo zapuščajo in se odločajo za druge države, kar posledično pomeni manj kapitala v tej državi in manjši standard za naše državljane in državljanke. Gre za degradacijo ali pa uničevanje države na tisti splošni stopnji, okupator ni bil kaznovan. Sporočilo Slovenije na njen srebrni jubilej je, da zgodovino pišejo poraženci, ne zmagovalci, tisti, ki ste in ki smo zmagali leta 1991.
 
Glejte, jaz sem danes tu, da se vam zahvalim, da vztrajate. Slovenija ni nastala pred 79 leti na Čebinah, kot so nam govorili 45 let. Slovenija je živela stoletja, Slovenci in Slovenke in naši predniki so postavljali več kot tisoč gradov v Sloveniji, najlepše stavbe tukaj v Ljubljani, imeli smo rektorja Dunajske univerze, čigar spomenik stoji tukaj v parku, imeli smo elito tudi na ostalih univerzah, imeli smo številke obrtnike, gospodarstvenike, velike kmete ... 
 
Danes, ko sem se peljal nazaj, sem dobival prve slike iz Košnice pri Celju, številne izmaličene kosti, določene kosti po 70 letih še vedno zvezane z žico, ki so neme priče nekega obdobja. Obdobja, v katerem so oni dobili totalno oblast, oblast, ki je vztrajala, v kateri so ljudje delali v institucijah, ki so delale po partijskih načelih. Mi se zbiramo tukaj, ker imamo še vedno eno institutijo, ki ne deluje v sosledju z normalno Slovenijo, z demokratično Slovenijo, ampak z neko bivšo državo, ki je davno propadla. 
 
V Sloveniji tranzicija ni uspela, to ponavlja marsikdo, ampak tranzicija ni uspela, ker imamo v Sloveniji mutacijo socializma, ki ga imenujemo tovarišijski socializem ali kapitalizem. Mi nimamo normalne države, ki bi slonela na človekovih pravicah in na tržnem gospodarstvu. Vsi ljudje, ki so živeli in ki so bogateli v socializmu, so svojo državo in Slovenijo dobili v dar, dobili so družbeno lastnino po letu 1992 in mi smo ujetniki tovarišijskega kapitalizma.
 
Še enkrat ponavljam, mi imamo mutacijo socializma, to ni ne kapitalizem, ne tržno gospodarstvo in ne pravna in demokratična država. Želim se vam zahvaliti tudi zaradi tega, ker vztrajate, ker vztrajate tako, kot je vztrajal oče te državnosti, Jože Pučnik, ker ste ponosni.
Jože Pučnik ni rekel samo: »Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo,« ampak je na dan, ko smo razglasili samostojnost, dejal: »Ostati moramo ponosni in pogumni, osnovnega koncepta ne bomo spreminjali.« 
 
Mi smo danes tukaj in bomo tu stali mesece, leta, da se osnovni koncept samostojne slovenske države, ki temelji na spoštovanju človekih pravic, na vladavini prava in na tržnem gospodarstvu, nikoli ne bo spremenil.
 
Slovenci smo bili vedno del srednje Evrope, nikoli del Balkana, vedno smo bili na zahodnem civilizacijskem krogu. Zahodni civilizacijski krog nas je pripeljal na piedestal vsega, kar smo doživeli. Na spoštovanje sočloveka, na tržno gospodarstvo, na dvig vseh tehnologij, ki pripomorejo, da danes lahko živimo 20, 30 ali 40 let dlje, vse to je pripeljal zahodni sistem in Slovenci smo bili vedno del tega. Samo enkrat smo bili ukradeni, samo v enem obdobju in to obdobje je tudi obdobje, v katerem še danes živijo številne sodnice in sodniki. Živijo v pretekliku in mi jim moramo pokazati pot v prihodnost, odločno.
 
Govorijo nam, da mi živimo v preteklosti, ko jih spominjamo na njihove zločine. Ampak ves ta čas, leta 2016, nam naše otroke oblačijo v pionirčke, vsiljujejo nam sovjetski šolski sistem, kjer država uravnama kompletno gospodarstvo, kjer država uravnava kompletni šolski sistem, kjer ni možnosti drugačnega mnenja, kjer ni možnosti drugačnega didaktičnega pristopa k učenju naših sodržavljanov. Kako naj se takšna država dvigne na višjo raven? Kako lahko izdelujemo kvalitnejše produkte in boljše izdelke? Kjer vsi razmišljajo enako, spoštovane kolegice in kolegi, nobeden ne razmišlja!
 
Drage vztrajnice in vztrajniki, hvala vam, ker ste ponosni nasledniki avtentičnega slovenstva. Marsikateri Slovenec je končal tako, kot danes odkrivajo Košnico, Hudo Jamo in vsa ostala morišča po Sloveniji.
 
Ste ponosni nasledniki, zaradi tega je treba vztrajati. Mesece, če je treba leta in če je treba v dežju, v snegu, zaradi tega, da ko bo nekoč prišel čas, bomo imeli čisto vest. Ko bo prišel naš zadnji trenutek zemeljskega življenja, bomo imeli čisto vest. Takrat bodo spraševali, kje ste bili takrat, ko se je Slovenija ponovno spreminjala in je odšla nazaj v neko bivšo Jugoslavijo. Takrat bomo lahko vsi dejali, bili smo tu na pravem mestu, opozarjali smo, vztrajali smo, imeli bomo čisto vest. Hvala vam, borite se naprej. Bog živi ves slovenski svet!