Hočem sodstvo, ki funkcionira. Mi vsi hočemo sodstvo, ki funkcionira in zato smo tu že dolgo in mi o tem govorimo. Namreč ali se o tem govori? Ne!

Pozdravljeni,

meni je fajn ampak tudi malo hudo. Jaz sem slaba fotokopija, zato ne morem reči, da sem tak borec, kot moj oče. Bojim se, da ne bom tak, kot moji predhodniki. Bom poenostavil, ker mislim, da se v 10 minutah da povedati vse, kar se tukaj dogaja. Zakaj smo mi tu? Mi smo tu, ker hočemo pomagati sodstvu in nam ne verjamejo. Na sodstvu, v tej palači za menoj, ni vse slabo, ampak nekateri so. In tudi tega nam ne verjamejo.

Bom dal primer. Recimo da bi se Primc odločil, da bo šel na olimpijado in ga obsodimo, da je jemal doping. Po olimpijadi mu rečemo, oprosti, morali smo preveriti, nisi kriv. Ampak on je to olimpijado izgubil. Saj ima čas. Čez 4 leta. Veste tudi volitve so vsaka 4 leta in zdaj so to tiste stvari, ki nas malo spravijo v dvom.

Nam tukaj pravijo, da smo prepričani, da smo cerkveno prepričani, da nekdo ni kriv. Poglejte, stvar je ta, recimo, da ko se je to dogajalo, ti dve leti, se je stvar še bolj zakomplicirala. Poglejte nekaj drugega. Recimo, da bi Janša in Krkovič bila kriva. Ampak čakajte, zdaj je tudi to problem. Poglejte, če je nekdo kriv in ga pravosodje ne obsodi dokončno, potem je to velik problem. Je lahko bolj lev, bolj desen, ampak če je kriv, ga mora pravosodni sistem obsoditi. In jaz kot normalen državljan bi rad v to pravosodje verjel. In ko bodo naslednje volitve, se bo zgodilo ravno tako. Normalno je, če je nekdo obsojen, da je to negativno pred volitvami.

Poglejte, je že res, da nekdo ni kriv, dokler ga dokončno ne obsodijo, ampak nam se dogaja, vsem nam, normalnim državljanom, da če nekoga tožijo, kaj si mislimo? Gotovo je nekaj ušpičil.

In zdaj spet primer Primca, ki hoče na olimpijado. Zdaj moramo nekaj narediti, kaj če bo potem na olimpijadi zmagal? Ne to ne, ampak lahko bo stopil v reprezentanco. Kaj moramo narediti? Moramo ga obsoditi! Kaj zdaj jaz postanem vedeževalec? Se vam zdi to tako nesmiselno? Lahko bi se zgodilo, ne bi bilo prvič.

Poglejte, zdaj se je zgodilo, da Janše niso obsodili, ampak recimo, da bi bil zares kriv. Smo rekli, da je to problem. Počakajte, kakšno sodstvo je to, ki ni v stanju obsoditi nekoga, ki je kriv, ampak ni niti na oblasti. Zdaj mene zanima, če bo nekdo kriv, ki je na oblasti, kako ga bo to sodstvo obsodilo? Kako ga bo?

To pomeni, da mi v to sodstvo ne moremo verjeti, da smo zopet v tistem starem režimu, ko sodstvo ni imelo nobenega pomena. Brez sodstva in pravne države se vse ustavi, kot na avtocesti. Mi na avtocesti lahko gremo 110, 130, zgodi se tudi 150 na uro in to je narobe. Ampak če so na cesti luknje in lahko vozi volovska vprega, potem ne moremo iti 60 na uro. In to se dogaja tukaj, vse se ustavi. Komu to koristi? Ne državi.

Zdaj bom šel malo mimo, ampak mislim, da to spada sem. Mi smo v Evropi, ampak smo majhni, ne moremo si privoščiti tistega, kar si lahko Nemčija, Francija, Italija in še kdo drugi, ker smo majhni. Zato moramo biti hitri. Ne moremo funkcionirati in se obnašati tako in reči, nam gre ravno tako, kot vsem drugim v Evropi, potem nas bodo kupili. In zdaj še enkrat. Kaj to spada k sodstvu? Sodstvo daje pravila in mi smo zaradi takih pravil počasni. Na vladi se ljudje spreminjajo. Jaz ne verjamem, da je prav tisto, kar je bilo nekoč. Da so 40 let isti na vladi. Ne verjamem, da je prav, da so isti na vladi 12 let. Mislim, da je po določenem trenutku prav, da se tudi nekaj zamenja. Da pride enkrat v ospredje bolj sociala, drugič bolj ekonomija, da se fajn kregamo, kot je to dobra navada v demokraciji, da se kregamo po pravilih in da se potem odločimo nekaj pametnega in vemo kam stvar gre.

Ampak mi nimamo pravil, nam se dogaja pravilo, v katerega ne moremo verjeti.  In jaz ne vem, kako bodo tisti, ki so v pačali za mojim hrbtom, res obsojali tiste, ki so krivi. In na koncu je še to, mi ne bomo verjeli. Jaz nočem takega sodstva, jaz hočem tako sodstvo, ki mu verjamem, ki je meni v ponos. In veste kaj, nočem takega sodstva, ki je levo ali desno, hočem tako sodstvo, ki ga to ne briga. Hočem sodstvo, ki funkcionira. Mi vsi hočemo sodstvo, ki funkcionira in zato smo tu že dolgo in mi o tem govorimo. Namreč ali se o tem govori? Ne!

Veste, tudi jaz doma komandiram, žene seveda ne, ona mene komandira. Imam otroke. Otrokom hočem povedati, da kar delam, je prav, je normalno. Temu se pravi, da se vsaka oblast na nek način avtolegitimira. Jaz ne grem k moji hčerki in rečem, veš danes sem vse narobe opravil, danes nisem nič delal, danes sem gledal v zrak. Ne rečem tega, rečem, veš, danes mi je bilo težko, sem bil utrujen in tako. Nič hudega, vsaka oblast se tudi opravičuje. Ampak čakajte, tukaj je namera, če ne bomo imeli kralja. In zopet sem pri sodstvu. Kakšno sodstvo je to, ki ne uspe obsoditi? Nikogar. Kaj si mislijo ljudje? Jaz bi rad vedel, če ljudje v sodstvo verjamejo. Ne!

Mi moramo vedeti, kdo je kriv in kdo ni. In jaz hočem, če je nekdo obsojen, da ga ljudje ne volijo, hočem, da če je nekdo kriv, ga ne bomo volili, ampak tukaj se zdaj to ne da. Ampak veste, kdo je to potrdil, da imam prav? Ustavno sodišče. Prej smo govorili, da se bo zamenjalo ustavne sodnike. Bo to funkcioniralo? Res me zanima, komu se to splača.

Pravni sistem si ne more privoščiti takih kiksov. Taki kiksi sodstvo degradirajo. Jaz nočem degradiranega sodstva. Ne, ker je bil na koncu nekdo oproščen, ampak ker je jasno, da je tu problem površnost ali zlonamernost. Mene ne zanima, če je to bila površnost ali je bila zlonamernost, problem sta obe dve. Me ne zanima, če je nekdo nesposoben ali lump. Jasno je, da v obeh primerih ne funkcionira. Tudi ne trdim, da to velja za vse sodnike, ampak dejstva pravijo, nič drugega, samo dejstva, da za nekatere to velja. Bomo šli tako naprej? Si kdo želi tako sodstvo?

Zato pravimo, dajmo o tem govoriti, ni nujno, da samo mi o tem govorimo. Ampak zakaj samo mi o tem govorimo? Dajmo še malo več, naj se pogovarjajo tudi tukaj notri. Nekatere stvari se uredijo doma, to se pravi, nekatere stvari morajo urediti sami v tej hiši. Druge stvari moramo pomagati, ker imamo ustavo, imamo parlament, tam se fino kregajo, kot je prav v demokraciji, ampak da bodo prišli do kakega zaključka, da bomo šli po avtocesti vsaj 100 na uro. In da na avtocesti ne bo lukenj in volovskih vpreg.

Še enkrat, naj bodo sodišča taka, da jim bomo vsi verjeli, ker hočem in mislim, da hočemo vsi, da bo obsodba še vedno veljala, zopet veljala kot obremenilna okoliščina na volitvah. To ne velja za zadnje in o tem smo dolgo govorili. Ampak mi hočemo tukaj pomagati. Za ene in druge, ne glede, kdo je obsojen, to če bi govoril njim, je njihovo poslanstvo in upam, da bo to postalo naš ponos. Naj se o tem govori, ne samo tu, to ne zaradi Kanglerja, Janše, Krkoviča, ampak zaradi demokratične ustave, ki jo imamo, ki smo nanjo ponosni in ki hočemo, da funkcionira.

Hvala vam vsem in živela Slovenija.