Ostanimo sočutni V času vseh svetih smo se spominjali svojih najdražjih, ki jih ni več med nami, na njihove grobove smo polagali cvetje in prižgali svečko. Tudi tisti, ki danes govorijo, da naj pozabimo na preteklost in naj gledamo samo v prihodnost, tudi oni so bili na pokopališču ter se spominjali preteklosti in svojih dragih.

Preteklosti ne moremo pomesti pod preprogo. Preteklost je del nas, če to hočemo ali ne, in nam sledi v sedanjost in prihodnost. Mnogo pa je med nami takšnih družin, ki bi svojim pokojnim ob 1. novembru želele prižgati svečko, a žal še danes ne vedo, kje je njihov grob. So le jame, brezna, jarki, grape, rudniški jaški, gomile v gozdu, vse polno jih je v naši lepi deželi, a veliko njih nam odstira mračne zgodbe. Zgodbe, za katere še danes človek, ki ima v sebi količkaj malo čustev in občutka empatije, ne bi nikoli rekel, da so se na sončni strani Alp zares zgodile, pognale temo nad ljudi in srčiki naroda zadale žive rane, ki še danes, po več kot sedemdesetih letih, krvavijo in se ne morejo zaceliti.

Ime Marija Mavsar je eno izmed stoosemdesetih imen žensk iz Ljubljanske pokrajine, ki so napisana na stenah v Paviljonu sočutja na Senovem. »Dne 26. decembra 1942 so komunisti v Dobu zajeli Mavsarjevo družino iz Praproč pri Št. Rupertu. Zvezali so jo v hlevu, jo ves dan mučili, nato pa vrgli v ogenj, da je živa zgorela. Zgoreli so: oče Jože, mati Terezija, sin Darko Mavsar, znani športnik in balkanski prvak v metanju kopja, 17 letni Ciril, 16 letna Marija, 14 letni Peter in 9 letni Stanko (Črne bukve 1944, 122).

Stojim v Paviljonu sočutja in nemo zrem v imena, napisana na steni. Spreletava me srh! Na dnu duše čutim težo, stiska me v grlu, ker vem, da to niso le črke, besede, da to niso le prazna imena in priimki, temveč da vsako ime predstavlja človeka, žensko, mater, sestro, taščo, snaho, hčer, deklico. Vsako ime predstavlja njeno rojstvo in življenje, njeno vero in upanje v boljši jutri, njeno trpljenje in kruto smrt. Stojim in zrem v ta imena v tišini. In to tišino misli mi nenehno prekinja vprašanje zakaj, zakaj, zakaj? Premalo je sten v Paviljonu sočutja, da bi na njih napisali imena vseh žrtev, za katere si je komunistična pest naših rojakov med vojno in po njej, držeč puško, pištolo, puškino kopito, kramp, sekiro in žico vzela pravico s strašanskim mučenjem odvzeti življenje sorojaku.

Po najnovejših uradnih podatkih zgodovinarjev je od skupnih 97. 500 slovenskih žrtev 2. sv. vojne, nemški okupator povzročil približno 31.000 slovenskih žrtev, revolucionarni tabor med vojno in po njej pa je povzročil smrt preko 24.000 Slovencev (Žajdela 2011). Slovenski narod je bil med vojno po tem takem ogrožen ne le od nemških in italijanskih okupatorjev, temveč v enaki meri tudi od slovenskih komunistov.

A zakaj so morali ti nedolžni ljudje umreti? Jasno je, da revolucionarji s terorjem, ki so ga izvajali nad Slovenci, niso osvobajali slovenskega naroda, temveč so ga po boljševističnem modelu uničevali zato, da bi prevzeli oblast. In njihove žrtve, ti ljudje, so bili na najbolj krut način umorjeni zato, ker so bili in so hoteli ostati to, kar so bili njihovi dedje in pradedje že stoletja pred njimi, hoteli so ostati Slovenci, nikakor pa ne pripadniki totalitarne, komunistične, boljševiške ideologije, ideologije sovraštva, ideologije zla 20. stoletja, kot je komunizem poimenoval francoski avtor Besançon v knjigi Zlo stoletja (2014).

V času bivše države je bilo okoli 700 naslovov knjig in več kot 140 naslovov serijskih publikacij prepovedanih s cenzuro (D-fond) in med njimi je bila tudi knjiga Črne bukve (1944), ki nam govori povsem neko drugo plat zmagovalcev, o kateri nas v šoli niso učili in o kateri naše otroke, ki so rojeni v samostojni Sloveniji, še danes ne učijo. V tej knjigi beremo povelje o izvrševanju socialistične revolucije z likvidacijami, ki so le drugo ime za umor, vsega kar ni komunistično, različnih slojev ljudi od meščanstva do veleposestnikov, kapitalistov, industrialcev, kmetov, intelektualcev, študentov, duhovnikov (Črne bukve 1944, 75-76). To je bil načrt genocida nad Slovenci. In kako kruti so bili ti mori priča naslednja pretresljiva zgodba: »…aprila 1943 so listi poročali, da so 21. julija 1942 komunistični razbojniki ubili v gozdu Škratovec nad Globodolom Marijo Mavec, por. Makše. Ko so jo 22. aprila izkopali, so videli, da je umorjenka imela izbito desno oko in vse zobe, razbito desno čeljust in vso desno stran obraza, levo nogo pod kolenom odsekano, prav tako odsekano desno roko v zapestju. Levi čevelj je ležal v grobu zraven žrtve, v čevlju pa je bil ostanek leve noge« (Črne bukve 1944, 124).

In zaradi demonskega načrta genocida so morale ženske, moški, dedki babice in celo otroci umreti na najokrutnejši način, ker niso hoteli postati komunisti, ampak ostati ponosni Slovenci. In ti ljudje, morilci, ki so ustvarili ta peklenski načrt, ti ljudje so nas vodili v času bivše komunistične države in ker ni bilo lustracije, so nas njihovi nasledniki vodili v samostojni Sloveniji in nas vodijo še danes! Sramota in tragedija za slovenskega človeka. Slovenski narod, kdaj boš spregledal?

V zadnjih tednih smo lahko spremljali izkop žrtev iz Košnice, pokop posmrtnih ostankov dojenčkov, otrok, nosečnic, mater in odraslih iz Krimske jame, človeka nedostojen pokop žrtev Hude jame, ne da bi se vprašali kdo so te žrtve, zakaj so tam, kdo jih je umoril in kdo bo za to odgovarjal? Te kosti govorijo same zase, resnica je bila predolgo zakrita, a danes prihaja na dan, laži in tema zadnjih 70 let izgubljajo svojo moč. Nikakor, ampak res nikakor se ne da opravičiti umora dojenčkov, otrok, nosečnic mater in njihovih celih družin. In skrajno psihopatsko in bolno je, da se še danes najdejo ljudje na vodilnih mestih, ki te zločine relativizirajo, ki umore nedolžnih žrtev poimenujejo drugorazredna tema in sramotno še kar naprej trdijo, da so bile tiste kitke in kosti otrok kolaboranti, ki so si zaslužili smrt.

Kakšen je človek, ki si upa soditi o življenju in smrti, ki še danes te umore opravičuje in zagovarja kot edino pravilne in moralne? Te žrtve so bile zločinsko umorjene, brez sodbe sodišča, bila je le sodba kruteža, ki ga je ideologija postavila v vlogo Boga. Imamo zločin in nimamo zločinca in očitno je, da ga naša država in naša sodišča nočejo iskati. Zato je naša »etična in moralna koalicija« v parlamentu sprejela zviti predlog, da to sploh niso morišča, da to ni kraj zločina, temveč da so to grobišča; kot da bi bila to žarna grobišča ljudi iz rimske dobe, ki so umrli naravne smrti in bili dostojno pokopani z vsemi častmi, ki pripadajo pokojniku. Tega se pri zdravi pameti enostavno ne da primerjati! In ker se po našem zakonu morišče imenuje grobišče, zločinca ni in ga ni potrebno iskati. V Nemčiji pa sodišča še danes sodno in kazensko preganjajo naciste, ki so sodelovali v holokavstu, tudi če so ti stari 94 let! V Sloveniji je vložena kazenska ovadba proti vodji umorov v Hudi Jami ostala na enem izmed slovenskih sodišč globoko v predalu štiri leta, dokler ni morilec umrl, s čimer je zadeva zastarala. Vendar moralno in etično umor nikoli ne zastara.

V Sloveniji nismo z etiko in moralo niti tako daleč, da bi slovenski parlament sprejel Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu iz leta 2009, ki izraža spoštovanje do žrtev vseh totalitarnih režimov in ki postavlja komunizem ob bok fašizmu in nacizmu. Poslanci koalicije so razlagali, da nasprotujejo sprejetju te resolucije, ker da je v njej več obsodb komunizma, kakor obeh ostalih totalitarizmov, in da je do komunizma bolj kritična kot do fašizma (Odbor za notranjo politiko, 2009). Nerazumljivo in nesprejemljivo je, da predstavniki ljudi v demokratični državi ob takšni količini dokazov, človeških kosteh na 600 moriščih, s tem, ko ne sprejmejo te resolucije, s takšno lahkoto zagovarjajo zločinca, nedolžne žrtve pa inkriminirajo. A tudi če za zločince ne bo sodbe na tem svetu, jih ta zagotovo čaka v onostranstvu, saj kot je zapisano po preroku Ezekielu (Sveto pismo, Ezekiel 7, 8): »Sodil te bom po tvojih dejanjih«, to je po tvojem ravnanju, po tvojih delih.

In danes, ko vse to vemo, ko je na dan prišla kruta resnica naše polpretekle zgodovine, je naša naloga, da se z njo seznanimo, se soočimo in da jo sprejmemo, saj preteklosti ne moremo spremeniti. Lahko pa se iz nje veliko naučimo, naučimo za boljši danes in lepši jutri nas in naših potomcev, da se takšna grozodejstva ne bi nikdar več zgodila. In zato, kljub kruti resnici, v srcu in mislih ne bomo gojili sovraštva, ker bi se drugače poistovetili s krvniki. Sovraštvo je čustvo, ki ga gojimo do oseb, ki so nas prizadele, ponižale, in je zelo nevarno čustvo, povezano z maščevanjem, uničenjem ter ubijanjem (Milivojević 2010), in ravno netenje kolektivnega sovraštva je bilo tisto, ki je privedlo do tragičnih dogodkov, ki jih je doživel naš narod.

Danes je odgovor na vso to resnico priznanje, kesanje in opravičilo na strani krvnika ter sprejemanje in odpuščanje na strani potomcev žrtev. Danes je čas za sočutje. In po besedah Dalajlame je sočutje do človeka temeljna človeška vrednota, ki nam ne more škodovati, saj kadar razvijamo sočutje, pomagamo drugim in na koncu mi sami pridobimo največ, ker imamo bolj pozitivno skupnost; sočutje je empatija in pomeni spoštovanje blagostanja drugega človeka, pomeni razumevanje in enakost; in prav tako mora na spoštovanju in sočutju temeljiti demokracija, saj je njena osnova medsebojno spoštovanje in spoštovanje pravic drugih ljudi, pri čemer demokracija ne more delovati učinkovito, če ljudi sovražimo, če sovražimo druge poglede (Dalajlama, v Kos 2010).

Sočutje in oproščanje pa ne pomenita, da je človek neaktiven, kajti kadar opazimo, da nekdo nekaj naredi narobe, se moramo aktivirati ter jasno povedati, da nekaj ni prav, da ni v skladu s temeljnimi vrednotami človeka. Če pa ostanemo pasivni, pomagamo povzdigovati ravno to, kar je narobe.

In hvala vam, vztrajnice in vztrajniki, ker ste aktivni, ker na shodih ODBORA 2014 opozarjate na nepravilnosti v naši družbi in se vztrajno zavzemate za resnico in pravico. Ker samo resnica in pravica na koncu vselej zmagata. In pred dvema dnevoma je na drugi strani Atlantika, kljub vsem podtikanjem in lažem, zmagala resnica, in Slovenka doma iz Sevnice je postala prva dama. Bodimo ponosni.

A ob resnici tragedije, ki je doletela slovenski narod v preteklosti in s katero se moramo mlajši rodovi danes soočati, prenašati breme, reševati napake in popravljati krivice, pri vsem tem delovanju se mora v skrbi za skupno dobro danes in v prihodnje zavzemati sleherni izmed nas ter ohranjati vrednote, ki nam bodo pomagale živeti v sožitju. Danes je čas za sočutje. Ostanimo sočutni.

Hvala.

 

Literatura in viri:

Besançon, Alain. 2014. Zlo stoletja. Ljubljana: Družina.

Črne bukve. 1944. Ljubljana.

D fond. Prepovedana literatura 1945-1991 http://www.nuk.uni-lj.si/zbirke/d-fond (12.10. 2016).

Kos, Blaž. 2010. Dalajlama o sočutju. http://www.blazkos.com/dalajlama-o-socutju.php (12.10.2016).

Milivojević, Zoran. 2010. Čustveno opismenjevanje: sovraštvo. http://www.viva.si/Psihologija-in-odnosi/2378/%C4%8Custveno-opismenjevanje-sovra%C5%A1tvo (12. 10. 2016).

Odbor za notranjo politiko. 2009. Odbor za notranjo politiko končal obravnavo resolucije o totalitarizmu. http://siol.net/novice/slovenija/odbor-za-notranjo-politiko-koncal-obravnavo-resolucije-o-totalitarizmu-140629 (12. 10. 2016).

Sveto pismo. Ezekiel 7: 1-27. https://www.jw.org/sl/publikacije/sveto-pismo/bi12/knjige/ezekiel/7/ (12. 10. 2016)

Žajdela, Ivo. 2011. Pogovor z zgodovinarko dr. Vido Deželak Barič o nacionalni zbirki podatkov o žrtvah druge svetovne vojne in zaradi nje v Sloveniji 1941–1945. http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/B44CF70A8F2195ACC12578A00034D517?OpenDocument (12. 10. 2016).