Februarja 2015 zapisal neznani etnomuzikolog, poje se na poljuben napev. ÍMOTSKI KÁDIJA BAJRO MÁSLINA IN SPOŠTOVANJE (guslarska z zahodnega Balkana – prevod Brane Maslinček)

Ímotski je kraj zemlje dalmatinske,

zraven  Bosne in Hercegovíne,

redke našel v njem boš ostaline

še iz dobe turške, zgodovinske.

 

Ko pod Turki sodno tam oblast,

imotski je kádija izvrševal,

sam ga Bosne paša je priznal,

biti kádija bila ni majhna čast.

 

Dókler ni na mesto to prilezel,

mož z imenom Bajro Máslina,

človek, ki po tem se ga pozna,

da neznansko rad je nekam lezel.

 

Lezel, orientalsko se udinjal,

kakor Máslina je vselej znal,

 tako lahko le kádija postal,

od ponosa vzhičeno preklinjal.

 

Je tako zašel še v ljudsko pesem

ne kot kak junak nadvse pogumen,

in še manj kot mož zelo razumen,

prav zato vseskozi smrtno resen.

 

Bósanskega pášaluka paša,

ki je Bajra Máslino nastavil,

v Imotskem za kádijo postavil,

vedel je, kako se mož obnaša.

 

                                                                 Vedel je, da Máslina prekaša

                                                                  premnoge v častihlepnosti

da sprejema čedne manj naloge,

dobro bil je informiran paša. 

 

Paša tisti čas ni bil Bosanec,

Turek bil je, znan, prvorazreden,

domišljav, kako da je napreden,

pravi janičarski odposlanec.

 

Ko se Turku stolček paše maje,

ga s prevaro skuša ohraniti

in za ceno vsako ubraniti

s pomočjo nekakšne ljudske vstaje.

 

Truma vstajniška za masko skrita,

kámenje je v čaršiji metala

kakor papiga le to drdrala,

da napoti ji je vsa elita.

 

Turku se manever ni posrečil,

zgodba sicer ni omembe vredna,

ampak drugo-, tretje- le razredna

mož obstanek sam si je preprečil.

 

Je pa Bajro Máslina obstal,

varovanec turškega režima,

janičarjem ki pokorno kima,

ki se zdavnaj ves jim je prodal.

 

Ko še v službi bil je mlad začetnik,

oblastnikom je na moč ustrezal, 

saj begunce s puško je prestrezal,

se izkazoval je kot povzpetnik.

 

Je potem strmó napredoval,

tudi po odhodu graničarjev

in slovesu bivših janičarjev

on na isto karto je igral.

 

Glavnega nato igra sodnika,

ćilime, preproge vneto gazi,

okrog višjih slinasto se plazi,

za aferami podtaknjenimi stika.

 

A začuda se pričakovanje,

da zasluge vsi bi mu priznali,

končno v njem veljaka prepoznali,

vsakič mu razblini v prazne sanje.

 

Čudi se, zakaj je takšno stanje,

da kolegi raje ga prezrejo,

ko ga kdaj kje v javnosti uzrejo,

on pa pričakuje – spoštovanje.

 

Spoštovanje, ki kar noče priti,

in ki vendar kádiji pripada,

Bajro namreč sodno moč obvlada,

razočaranj več ne more skriti.

 

V Saraj-hanu, kjer je bil študiral,

prav nihče mu níkdar ne polaska,

   ne uide mnoga mu opazka,

se zato pošteno je znerviral.

 

Rad bi Bajro komu se potóžil,

 da krivičen je do njega svet,

njega, ki pravičništva je cvet,

bi še sultanu najraje se pritožil.

 

Se pritožil, pa jezika ne obvlada,

Bajro namreč svojega le lomi,

a o sebi kádija ne dvomi,

da mu spoštovanje vse pripada.

 

Ko veljak obišče ga nek tuji,

Bajro revež nemo gleda predse,

tujca kot da ni povabil medse,

zbegan ves je v jezikovni nuji.

 

Končno malce se je bil olajšal,

ko nekomu je lahko zabrusil,

kmalu da njegov bo gnev okusil,

da za glavo v kratkem ga bo skrajšal.

 

Takšno da je šeriatsko pravo,

kakor Bajro svetu ga razlaga,

slehernega s pravom on premaga,

mnogim da je že oddróbil glavo.

 

Ko si žrtev pravšnjo je izbral,

kádija je vsakič poskrbel,

sam da v zboru sodnem je sedel,

vanj se že vnaprej imenoval.

 

A ker v turški so tedaj državi

vedeli, kaj sodna je pravičnost

in kaj samopašnosti je ničnost,

zgražali juristi so se pravi.

 

Bajro za nasvete ni se menil,

je kot kozel tumpast trmoglavil,

koga za zapahe da bo spravil,

po mehanah se glasnó je penil.

 

Pa učinek čisto drug, drugačen

Bajrovo doseglo je besnenje,

 žal zaleglo prazno ni rjovenje

Máslina še bolj postal je mračen.

 

Saj namesto strahospoštovanja

je v očeh brezpravne uboge raje

ulovil številne le smehljaje

in deležen bil – pomilovanja.

 

Raja Máslino zgolj pomiluje,

pomiluje ves ga kadiluk

in za njim bosánski pašaluk.

Kaj za Bajra je lahko še huje?

 

»Kdo se meni, Bajru, posmehuje,

kdo me od kolegov prav ne ceni?«

ves togoten Máslina se peni,

nespoštljivcem maščevanje kuje.

 

Poteptal bi Bajro vsa načela,

so od besa že oči mu motne,

spušča le izjave še slabotne,

češ poglejte, trdega sem čela.

 

Stvar postaja zdaj že skoraj drama,

Bajro ne prenaša več pritiska,

nespoštljivost ga neznansko stiska,

ko rešitev pride končno sama.

 

Ko se najmanj je pričakovalo,

Turki Imotski so izgubili,

Benečani kraj osvobodili,

nič za kádijo ni tam ostalo.

 

Rekli so: »Je šel na levo – krug,

je pozabil šeriatsko pravo,

zbéžal brž čez noč nazaj brezglavo.

skril se v rodni turški pašaluk.«