Miran Frančišek Novak - Dva šoferja in romanje

https://www.rtvslo.si/slovenija/brglez-z-delegacijo-v-vatikanu-isce-zaveznike-tudi-glede-arbitraze/413962

 

Ni nedelja še bila šoferska,

Krištofa svetnika ko slavijo,

šlo je za navadno mimikrijo,

zgodba od začetka je pozerska.

 

Dva šoferja v njej sta nastopila,

ker pa sta izmišljeni osebi,

imenujmo zgolj ju po potrebi,

on bo Milan, ona naj bo Mila.

 

On in ona sta na pot se dala,

romala k instanci sta visoki,

prav pobožno stala pod oboki,

ko sta grehov starih se kesala.

 

Skupaj sta na božjo pot vozila,

Milan zdel se kot nedolžen fantek,

kot tedaj, ko bil je ministrantek,

Mila se v črnino je zavila.

 

Pri kesanju najprej Mila pravi,

da vozila več ne bo po levi,

Milan tankal da ne bo podnevi,

le ponoči, v količini zdravi.

 

Mila nogo zdaj s pedala dvigne,

smernik z levo vključi hitro desni,

Milan mrki pa in smrtno resni

po točitvi le na ves glas rigne.

 

Ju požegna sveti zdaj Frančišek,

njo kot mater, skoraj priprošnjico,

njega, kot da gre na veselico,

Milan majhen je kot kakšen pišek.

 

Je odpustek dan jima začasno,

če na levo več ne bo zavijanj,

po točitvah več prehudih zvijanj,

zdi vse skupaj kar preveč se krasno.

 

Kajpak to so le obljube prazne,

dvojni M prav hitro se spozabi,

romanje za to zgolj uporabi,

da prikrije padce vse porazne.

 

Mila spet samo po levi vozi,

sploh pasu nikoli več ne menja,

s polnim tankom Milan se napenja,

žuga s prstom v besu in nervozi.

 

Tisti, ki šoferja ta pozna,

svoje že vnaprej lahko si misli,

rezultati bodo skrajno kisli,

svetohlinca namreč sta oba.