Prijatelji, te dni imam občutek, kot da bi se čas ustavil, kot da ni minilo 27 let od znanih dogodkov z roške. Občutek imam, kot da smo zopet pristali nekje v svinčenih časih, kot da protestiramo pred stavbo neke odtujene državne ustanove, ki je podaljšana roka oblasti in je lastnim državljanom nerazumljiva, tuja in sovražna. Tudi medijska slika je podobna tisti izpred osamosvojitve – osrednji mediji so vodeni, ignorantski, sovražni, dobronamerni in objektivni novinarji in uredniki ustrahovani. Zopet imamo le peščico medijev, ki skrbijo za kolikor toliko uravnovešeno poročanje. In kot nekoč, medtem ko domači molčijo, vse več tujih medijev poroča, da se v deželici pod Alpami dogaja nekaj za Evropo čudnega in nevsakdanjega.
Lider opozicije je v zaporu. Zopet imamo političnega zapornika. Smo edina država v evropski skupnosti, ki ima zaprtega liderja opozicije. Seveda, brez dokazov.
Toda, zakaj pa bi rabili dokaze? Očitno se nekateri sodniki počutijo dovolj močne, da ljudi zapirajo in izrekajo vsakovrstne sodbe brez dokazov. Saj, kdo pa jim kaj more? Sodijo v duhu časa, ki je že zdavnaj za nami, a je še vedno tu, vse bolj viden in prisoten. Ideje obnove propadlega režima so vse bolj javne, kot smrdljivi dim lezejo iz vseh lukenj iz katerih so podtalno delovali dobro organizirani ostanki udbovskega aparata. Državljani so utrujeni, apatični in brezvoljni. Pravi čas za obračun z opozicijo, pravi čas, da se odstranijo tisti, ki motijo idilično sliko boljševističnega raja pod Alpami.
Toda vprašajmo se, kakšen je ta boljševistični raj v resnici? Kam nas je pripeljala domačijska ekonomija nacionalnega interesa, ki služi edinole za izčrpavanje podjetij in bank in kanaliziranje denarnih tokov na račune posameznikov in podjetij, ki so ves čas blizu oblastnikom na tako imenovani levici. Ljudje še vedno ne dojemajo, da se je slovenska zgodba o uspehu končala preden se je sploh začela, da smo imeli omreženo državo že v zgodnjih devetdesetih, takoj po osamosvojitvi. Dvanajst let skoraj neprekinjene vladavine LDS, Janeza Drnovška in njegovih satelitov je v praksi pomenilo, da so se v tem času razmnožile številne pijavke, ki so izčrpavale državna podjetja in banke. Ta proces nikoli ni bil v resnici prekinjen, pijavke so, da bi same preživele, pomagale preživeti skorumpiranim politikom in se po logiki dogodkov, spajdašile z udbovskim podzemljem, ki smo mu ljubkovalno rekli old boys lobisti.
To je tudi razlog zakaj se nova levica ni nikoli distancirala od preteklosti, zakaj nikoli ni imela dovolj poguma in intelektualne razsodnosti, da bi se ločila od ostankov totalitarnega režima in njihovih simbolov. To je razlog, zakaj še nismo pokopali vseh mrtvih iz bratomorne vojne in let po njej, zakaj nismo opravili osnovne civilizacijske dolžnosti do naših zločinsko pobitih sodržavljanov. Zakaj nismo obsodili zločina in zločincev, zakaj se nismo distancirali od totalitarnega režima in njegovih ostankov, ki nam še zdaj krojijo usodo.
Nova levica zaradi povsem konkretnih ekonomskih koristi ni nikoli opravila svoje zgodovinske dolžnosti, tako kot jo je opravila levica v večini drugih tranzicijskih evropskih državah. Če bi to vlogo nova levica opravila, bi danes živeli v normalni državi. Desnica pa tega ni mogla in ni znala, ker je bila preveč mlačna, cagava in premalo pogumna, da bi opravila svojo zgodovinsko nalogo. Mogoče tudi zato, ker je bila preveč udbovsko omrežena in ker je v enem svojem delu ves čas drobnjakarsko sledila svojim pritlehnim interesom, ne misleč na korist Slovenije.
Zdaj smo tukaj, kjer smo – na robu propada. In s prvim političnim zapornikom v novi Evropi. Tistim političnim zapornikom, ki je bil preveč moteč za idilično sliko boljševističnega raja pod Alpami.
Jul 17, 2014