Članek
Govor Simone Pavlič
Objavljeno Jul 19, 2014

Zakaj levo obarvana komunistična struja z vrhovnim štabom v Murglah v Janezu Janši vidi sovražnika št. 1, je zelo dobro analiziral Danilo Slivnik v svoji knjigi Kučanov klan: 

»Janša je postal oster trn v peti levice in njenih šefov le zato, ker je v svojih kritikah dosleden, ker je dokaj dober analitik razmer, ker pri nobeni stvari zlepa ne popusti in ker se ga zaradi tega še bolj bojijo.  Takšnih ljudi in oporečnikov levica prej namreč ni bila vajena, saj je s preizkušenimi prijemi (zastraševanjem, udbovskimi provokacijami, zakonsko represijo, itd.) vsakogar lahko zelo hitro ustrahovala, zlomila in se ga znebila kot političnega nasprotnika. /…/ Kdo bi sploh lahko bil velik in zaprisežen nasprotnik levice, če ne bi bilo Janeza Janše in njegovih »nevarnih političnih načrtov« kot od vsega začetka označujejo njegovo politiko v levem štabu.«

Janša je v zaporu, ker se je izkazal za najbolj kompetentnega in zanesljivega pomladnega politika. Je to pošteno? Ali si želimo takšno vodstvo v naši domovini, ki zapisa naše najbolj sposobne ljudi? Seveda ne. Kako torej naprej, ven iz te komunistične mineštre?

Za začetek bomo vztrajali tukaj in po svojih najboljših močeh pomagali Odboru 2014. Pomembno je, da med vse svoje znance in zlasti tiste osebe, ki rade povedo, da jim za politika pač ne zanima, širimo resnico, privzgajamo politično kulturo demokracije in jih spodbujamo k logičnemu razmišljanju. Uporabimo tudi vsa politična sredstva, kot so volitve, peticije, itd ter ne pozabimo tudi na politiko očenaša. 

Verjetno bo trajalo še nekaj časa, da bo komunistična nomenklatura doživela svoj »labodji spev«. Pa nič zato. Mi smo pogumni, odločni in dostojanstveni in bomo zmagali. Janez Janša je ob prvi prisegi SV maja 1991 dejal: »Naša moč je naši volji, znanju, razumu in pogumu«. Če so s tem uspeli porazit sovražnika takrat, bomo zmogli tudi mi. Nismo se namreč osamosvojili zato, da bi se center odločanja prenesel iz Beograda v Murgle. 

Za konec vam preberem še misel dr. Jožeta Pučnika, ki mene osebno v teh časih najbolj nagovarja in hrabri: »Največjo zmago, ki sem jo izbojeval v teh letih, čutim v tem, da me niso naučili sovražiti, za kar so si prizadevali z vsemi sredstvi. Ko začneš sovražiti – nisi več svoboden v sebi, postaneš suženj mržnje in maščevalnosti.«

Vztrajajmo do konca: mirno, srčno, pogumno in dostojanstveno!

Ig, 19.7.2014