Nedelja, 13. julija, je bil dan, ko so vsega težkega siti ljudje, odhiteli v poletno pravljico, vsak si je v slepečem soncu narisal svoja upanja in rešitve. Poletje se je pripravljalo že dolgo časa, okvir slike pa se pretihotapil v ljudi kot uspešna reklama, ki povzroči, da ljudje kupijo tudi mačka v žaklju. Ni pomembno! Želimo vse in to takoj, so rekli ljudje, želimo pravljico, ki naj je nihče ne moti, ne želimo deliti žalosti in težav, hočemo zgolj uspeh in nobenih problemov več!
Pred 31 dnevi se je sonce skrilo, nekaj tisoč ljudi je med redkimi sončnimi žarki in dežnimi kapljami spremilo v temo človeka, ki nikoli ni pozabil na sočloveka, ki se je odrekel svojemu življenju, da je lahko delal za druge. Človeka, ki je bil dovolj velik, da mu ni bilo treba napihovati svoje podobe, jo zlagano postaviti na ogled. Človeka, ki je razumel, da brez naroda ni države, in da smo brez doma zgolj hlapci brez ponosa, zgolj nakupovalci.
Mit o brezmadežni morali se je delal dolgo, toliko, da se je vanj usedel nekdo, ki so mu prilepili reklamni oglas vsevšečnosti. In ljudje so nasedli. Kot že tolikokrat. V smetnjakih je polno reči, ki jih ne rabimo, toda vsevšečnosti se je težko upreti. Mamon vabi. Poletno popoldne je popolno.
Kamen je tega poletnega popoldneva topel, sonce zaide in rodi se nov dan. Realnost je deževna, kje so ostala naša pričakovanja? Kaj nam niso obljubili, da se nam bodo izpolnile vse naše želje? Niso?? Prevara! Prepozno…
Tukaj stojimo, ki se nismo pustili premamiti praznim in lažnim obljubam, ki vemo, da je življenje vse, lepo in žalostno…Z nami so v mislih in duhu še mnogi. Tisti, ki so jim bile kršene osnovne človekove pravice, ki so jim vzeli svobodo in življenje, tisti, katerih življenja so se iztekla po mnogih mukotrpnih in plemenitih letih. Tisti, ki so se odrekli otrokom, ker so še sami sebe komaj preživeli, tiste armade stotisočev brezposelnih, ki na zavodu za zaposlovanje brez upanja čakajo, ki z lažnim statusom lovijo mrvice dela s študentskimi napotnicami, tisti, ki kot samozaposleni delijo bedo z enega na drug dan, tisti, ki se vsak dan tresejo za svojo službo, tisti, ki imajo nad sabo Berufsverbot ( prepoved zaposlitve zgolj zato, ker pripadajo neki politični skupini), upokojenci, ki se čudežno prebijejo iz meseca v mesec in štejejo vsak cent, tisti, ki v obupu obtičijo v depresiji.
Toda povem vam, ki stojite tu, in vsem Slovenkam in Slovencem, med katere , razumljivo, štejem tudi tiste, ki so bili rojeni izven Slovenije neslovenskim staršem, in ki jim Slovenija pomeni dom, njena kultura pa zaveza srca in duha, povem vam, da bo naše jutro čisto in lepo, kljub temni noči! Imamo upanje, ker smo v srcih čisti, ker ne lažemo in se ne sprenevedamo, ker za svojo samozavest ne potrebujemo tlačenja svojih nasprotnikov, ker svojo podobo nosimo ponosno vsemu svetu na ogled in je ne skrivamo trohneče na podstrešju! Ker smo pogumni in prijazni ter neomahljivi.
Janez Janša, ki nam je v vsem tem vzor, ob Tonetu Krkoviču postaja svetovno znan politični zapornik v Evropi, in doma in v svetu se sestavlja trden zid ogorčenja in odločenosti, da to početje, ki ga komunistična nomenklatura zganja vsej civilizirani družbi pred nosom, ne sodi v demokratično družbo. Ne bom presenečena, če bodo tudi Slovenijo doletele sankcije, ki jih civilizirana družba namenja totalitarističnim državam. Tega si seveda ne želim, morajo pa na pot demokracije stopiti vsi, ki so jo doslej zlorabljali in zaničevali ali preprosto preblodili svoje življenje z nakupovalnim vozičkom med policami, iščoč nekaj, česar tam nikoli ne bodo našli.
Živel Janez Janša! Živeli vsi svobodni Slovenci in Slovenke! Čast življenju in svobodi! Sveže in lepo jutro prihaja!
Mojca Škrinjar
Ljubljana, 20. julij 2014
Jul 20, 2014