Ko sem pred več kot ¼ stoletja hodil na Roško izražat podporo Janezu, Ivanu, Davidu in Franciju, si niti v najbolj morečih sanjah nisem predstavljal, da bom 26 let kasneje moral ponovno hoditi pred sodišče izražat podporo isti osebi, ki je ponovno sojena na krivičnem političnem sojenju.
Edini razliki, ki ju vidim med tema dvema procesoma, je le v tem, da smo v času Roške živeli v totalitarnem komunističnem režimu, danes pa naj bi živeli v demokraciji.
Razlika je tudi v tem, da so se tedaj vsaj toliko potrudili, da so falzificirali in podtaknili fizični dokaz, danes - v demokraciji pa so tako prepričani sami vase, da se jim niti tega ne zdi vredno narediti.
Na Roško pa smo hodili tudi zato, ker smo želeli živeti v normalni državi, v državi kjer se bodo spoštovale vrednote, ki so Slovencem tako blizu.
Vrednote kot so poštenje, pravičnost, enaka izhodišča za vsakogar...
Želeli smo živeti v državi kjer se bo demokracija izražala preko poštenih volitev in ne preko navideznega samoupravljanja.
Želeli smo živeti v državi kjer se sodstvo ne bo zlorabljalo v politične namene.
V državi, ki ne bo le pravna ampak bo njeno pravo tudi pravično in pošteno.
In kje smo danes?
Smo edina država v Evropi, ki ima svojega političnega zapornika.
Smo država kjer je kot kaže pravica postati sodnik postala dedna pravica – kako naj bi si sicer tolmačili dejstvo, da so starši kar 2 sodnikov senata, ki odloča o Janševi zahtevi za sodno varstvo, ravno tako bili sodniki
in to ne kar kdor si ga bodi, očitno so bili pomembni sodniki, kajti sodili so Nagodetu, Jožetu Pučniku in podobnim disidentom.
Pa vendar to, kot kaže, nikogar od varuhov antikorupcije in antinepotizma ne moti. Moti pa jih, če se v kaki gospodarski družbi slučajno zaposli kdo od otrok kakega pomladnega politika.
Smo država naših in država onih drugih.
Mnogi se sprašujete, kaj se je zgodilo, kako je mogoče, da so se vrednote in ideali, ki so nas vodili na Roško in ki so nas vodili v osamosvojitev izgubili, da so nekako zbledeli?
Kaj se je zgodilo, da se je Slovenija znašla v situaciji v kateri se nahaja danes?
Odgovor je relativno preprost in vsem na očeh, pa vendar ga nekako ne vidimo.
Če dobro pomislite, boste videli, da državo več kot ¾ poosamosvojitvenega časa vodijo politične stranke in ljudje, ki si te države niso želeli,
Vodijo jo ljudje, ki so bili ob njenem nastajanju pasivni ali pa so ji celo odkrito in aktivno nasprotovali. Ko pa se je Slovenija kljub temu osamosvojila, pa so pričeli prevzemati oblast in zasedati pomembne funkcije.
npr.:
- Franco Juri, ki se niti ni želel udeležil razglasitve samostojne in neodvisne Slovenije, temveč je v odprtem pismu napisal, da pri tem ne želi sodelovati. Kmalu po osamosvojitvi je postal veleposlanik te iste države.
- Podobno je poslal veleposlanik Jaša zlobec
- Roman Jakič, ki je nasprotoval nastanku slovenske vojske pa je danes minister za obrambo.
Zaradi izkrivljenega medijskega prostora je prav postalo narobe in narobe je postalo prav.
Janez Janša je zaprt preprosto zato, ker se tisti, ki so leta 45ʹ oblast prevzeli z nasiljem in prevaro bojijo z njim soočiti v poštenem predvolilnem boju.
Bojijo se resnice – predvsem resnice o svoji vlogi
Ko smo pred 26 leti hodili na Roško, smo sprožili procese, ki so Slovenijo pripeljali do osamosvojitve.
Danes, ko hodimo pred vrhovno sodišče pa moramo sprožiti še procese dokončne osvoboditve. To smo konec koncev dolžni tudi svojim otrokom.
Danes smo se tukaj zbrali za Janeza Janšo
Za Toneta Krkoviča
Za normalno evropsko Slovenijo
Bog živi našo nam deželo
Bog živi ves slovenski svet.
Jul 25, 2014