Na tem mestu sem stala že lani,ko je dva dni potekalo prvostopenjsko izrekanje sodbe, nato tudi letos pomladi ob izreki na pritožbenem višjem sodišču. Ko sem kasneje izvedela, da je ustavno sodišče z večinskim mnenjem (ob častni izjemi treh ustavnih sodnikov: Petriča,Deisingerja in Zobca) pritožnika napotilo na Vrhhovno sodišče,sem bila globoko prizadeta. Polastil se me je pravi obup. Ves čas sem morala misliti na glavnega obtoženca,na njegovo družino in vse okoliščine. Nisem več zdržala v Ljubljani. Mož me je odpeljal k naši stari bajtici v bližini Kranja. Tam sem skušala pregnati črne misli z najnapornejšimi vrtnimi deli. NI MI USPELO. Pogosto so tekle tudi solze. Na predvečer dneva državnosti sva se vrnila v Ljubljano,da na domačem ,večjem ekranu vidiva prenos državne proslave.
Težko je bilo gledati prihode po RDEČI PREPROGI…..
Dan za tem me je dosegel glas gospe Mojce. Prosila me je,naj jo zamenjam, ker ker v službi ne more izostati. Stvar naj bi bila povezana s tistim, ki je v petek 20. junija odšel na Dob. Takoj sem pristala in se v četrtek 26.junija ob osmih zjutraj pojavila v parku nasproti sodne palače. Tam sta bili prekrasni zastavi, slovenska in evropska in velik kartonast plakat. Najbolj pa sem bila vesela številnih dobrih ljudi. Z njimi so bili pogovori ČISTO DRUGAČNI. Med seboj nismo skrivali globoke prizadetosti. Pravo olajšanje,da v tej čudni Ljubljani najdeš še ČUTEČE ljudi. Po par dnevih teh druženj sem se odločila, da se bom v bodoče udeleževala vseh dejavnosti ODBORA 2014, DOKLER BO POTREBNO. Pogosto se nam je pridružil tudi moj mož.
Ljubi člani ODBORA 2014, hvala vam ko skupaj vztrajamo v teh prelomnih časih in se nam vsaj na tem mestu ni treba delati, kot DA NI NIČ. Prosim, da v TIŠINI poprosimo, naj dobri Bog varuje naša zapornika na Dobu.
HVALA!
Jul 29, 2014