Ko nam – vedno znova, kar naprej,- zabičujejo, da moramo sklepe sodišča spoštovati, ker sicer načenjamo pravno državo, nam dopovedujejo – kaj pravzaprav? Predvsem imajo v mislih to, da se je treba sodnih sklepov, zlasti sodb, držati, jih upoštevati. Toda če prav premislimo, kdo smo mi, pripadniki navadnega ljudstva, da bi se tega držali? V kakšnem smislu? Sodni sklepi so tiste vrste odločitve, ki k upoštevanju in s tem k predpisanemu ravnanju zavezujejo prav malo ljudi. A ti na redko posejani imajo v državni upravi in hierarhiji strogo določeno mesto. Vedo, kaj jim je storiti – no, vsaj upamo, da vedo…. Kako pa naj se tega upoštevanja držimo mi, večinska navadna in nepooblaščena množica? Po mojem nas h kakšnemu držanju čisto nič ne obvezuje. Lahko se delamo, da se ni nič zgodilo, da nismo nič slišali in zvedeli. Lahko se smejimo, jočemo, klepečemo, ugovarjamo, šimfamo, kar nam je drago – in lahko gremo tudi vsi skupaj na morje in ne storimo nič.
A ko namesto upoštevanja uporabljajo besedno zvezo spoštovanje sklepov sodišča, to počnejo zato, ker upajo, da se bo iz asociativne podrasti v nas preselilo nekaj tiste prve pomenske dimenzije, to pa je, da bomo obstali, polni pozitivnega odnosa do ustanove, ki je za sklep odgovorna in ji priznali visoko moralnost, nadvse utemeljeno veljavo in posebno vrednost… Oho, ob tem zastriže z ušesi ta navadna množica, če le za hip obstane in začne misliti za lastno glavo. Kako pa si to predstavljate? Če si moramo vsi in vsak od nas pozitiven odnos soljudi do nas ustvariti, pridobiti, tako rekoč vsak dan znova prigarati (prav hitro se ga namreč zgubi in zakocka), od kod sodišču in njegovim zagovornikom pričakovanje, da so iz tega izvzeti? Ali ni to podobno napuhu? Kako so sodniki sploh prišli do misli, da imajo avtomatično visoko moralno veljavo in da so sami po sebi toliko vredni, da sodijo na piedestal?
Če tako mislijo, potem jim je treba povedati, da živijo v zmoti. A verjetno so zadosti pametni, da vedo, da ni tako. Če sodišče pošlje v javni obtok fantastično besedno zvezo o neznanem kraju, neznanem času, neznani nagradi in na neznan komunikacijski način sprejeti obljubi – no, potem se da v zobe vesoljnemu humorno naravnanemu ljudstvu. In doseže pravo nasprotje od tistega pozitivnega odnosa, ki raste iz prepoznane moralne veljave.
S tem, spoštovani protestniki, ko nam pripovedujejo, kako je treba spoštovati pravno državo in sklepe sodišč, samo razkrivajo, kako zelo si želijo, da bi bili vsi mi tiho. Da ne bi nič mislili, nič ugovarjali, nič kritizirali, nič šimfali. Hočejo skratka, da ubogamo.
Oprostite, prosim, se mora glasit odgovor, minili so časi, ko se je moralna veljava poskušala vzdrževati z zaukazanim in vzdrževanim molkom.
Aug 01, 2014