V demokraciji, v kateri ima oblast ljudstvo, velja, da le kolikor lahko zberejo davkoplačevalci, sme država porabiti. V totalitarizmu pa velja, da kar želi država porabi, morajo zbrati davkoplačevalci.

V demokraciji živijo ljudje predvsem od dela svojih rok. V totalitarizmu pa jim oblast najprej vse pobere, nato pa deli državno miloščino - selektivno, enim več, drugim manj.
 
V demokraciji se posameznike spoštuje po njihovi poštenosti, sposobnosti in zavzetosti. V totalitarizmu pa oblast (politična, sodna in medijska) zločince poveličuje kot narodne heroje, prave heroje slovenske osamosvojitve pa zapira kot zločince.
 
V demokraciji je resnica spoštovana in svoboda govora zagotovljena. V totalitarizmu pa je laž osnovno orodje oblasti, ki brezobzirno preganja kritično razkrivanje resnice.
 
V demokraciji, kjer ima oblast ljudstvo, velja, da političnega vodjo izbirajo volivci. V totalitarizmu pa o tem, kdo sme in kdo ne sme biti politični vodja, odloča zakulisni center moči ali kar sodna veja oblasti. 
 
Ali je res stanje v Sloveniji še vedno bolj podobno totalitarizmu? Najmanj kar lahko rečemo, je, da smo še daleč od demokracije. Tudi če si je doslej še kdo umišljal, da smo demokratična dežela, ga je zadnji montiran politični proces neusmiljeno postavil na trda realna tla. 
V Sloveniji je namreč še vedno živ zgodovinski spomin na Dachavske in druge podobne politične procese. Tudi takrat so bili slovenski domoljubi, ki so preživeli Dachau, obsojeni na podlagi nekih sumov, »indicev«, da naj bi grozote Dachavskega taborišča preživeli samo zato, ker naj bi sodelovali z Gestapom. 
 
Tudi Janez Janša je bil obsojen brez dokazov, le na podlagi nekih za lase privlečenih sumov, »indicev«. Kot predsedniku vlade naj bi mu bila ponujena podkupnina za Patrio, slovenska tranzicijska miselnost pa si ne more predstavljati, da politik na oblasti ne bi vzel podkupnine, če mu je ponujena. In Janši zamerijo prav to, da podkupnine ni sprejel in se s predstavniki Patrije sploh pogovarjati ni hotel. Zamerijo mu, da cela ekipa kriminalistov niti v petindvajsetih letih ni uspela pri njem najti niti enega spornega dejanja. O, če bi, bi bilo vse v redu. Ne bi bilo nobenih sodnih procesov, nobenega preganjanja. Postal bi eden od njih. Njim podoben. Imeli bi ga v oblasti, kot imajo druge prodane duše, pa še zagotovljeno politično kariero bi imel – vse dokler bi plesal, kot bi oni igrali.
Zato jih Janševa pokončnost spravljata v bes. Ker ne morejo najti nič oprijemljivega, so se zatekali v »indično« sodbo in v star revolucionarni scenarij Dachavskih procesov. ProtiJanševska histerija je tranzicijski zakulisni oblasti zameglila pogled in razum. A če se nihče tej histeriji pravočasno ne upre, postane narod izpostavljen nevarnosti totalitarizma, v katerem oblast in samo oblast v vsakem primeru posebej – in ne glede na ustavo ali zakone – pove, ukaže, kaj se sme in kaj se ne sme, koga je treba hvaliti in koga kritizirati, koga postaviti na prestol in koga strpati v zapor.
In zato smo tu, da pravočasno opozorimo na nevarnost totalitarne samovolje. In da jasno povemo, da ima vsaka – tudi sodna – veja oblast svoje meje: to so ustava, zakoni in načela pravičnosti. Da, načela pravičnosti.
 
Prihaja čas, ko bo potrebno jasno in odločno povedati, da sodniki, ki objestno prekoračujejo meje svoje oblasti, povzročajo državi in narodu veliko škode in hudih krivic. Uprizoriti montiran politični proces in brez kakršnih koli dokazov obsoditi in tik pred volitvami zapreti sposobnega politika, je za državo skrajno škodljivo dejanje. Škodljivo zato, ker gre očitno za politika, ki bi bil edini sposoben državo iztrgati iz rok tovarišijsko-kapitalističnega omrežja in jo vrniti državljanom. Do njega, njegove družine, pa tudi do nas, volivcev, pa je taka sodba brez dokazov tudi skrajno krivična.
Takim sodnikom ne moremo in ne smemo nikoli več zaupati zaščito človekovih pravic in usodo pravne države.
V petek je na shodu pri Državnem Zboru krivično obsojeni Janez Janša takole rekel: »Nobena krivica na svetu dolgoročno ne preživi, če se en sam glas dvigne proti njej in če ta glas vztraja.« Tu pa je vsak dan slišati ne enega ampak mnogo glasov, ki gredo z nami domov in med ljudi. Glasov, ki bodo vztrajali vse dokler ne vzpostavimo normalne in pravične države.