Ob tem nas nekateri celo obtožujejo rušenja pravne države, zato se lahko upravičeno sprašujemo za katero državo pravzaprav gre. Ali za tisto, ki je bila pridobljena tudi na račun padlih v desetdnevni vojni, ali za paradržavo, ki se je uspela obdržati, zaradi elitizma in skorumpiranosti določene politične elite in zaradi nevednosti ali naivnosti dela javnosti. Namreč, iz čisto praktičnih razlogov se je mnogo starejših ljudi še v nekdanji skupni državi odvadilo politično razmišljati z lastno glavo, mlade pa se intenzivno poneumlja s t.i. resničnostnimi show‐i in podobnimi zadevami, predvsem pa s floskulami kot je, da so tako in tako vsi enaki. Velik del krivde za izredno negativno stanje v državi gre pripisati tudi neobjektivnim in pristranskim medijem ter skrajno neprofesionalnemu in celo hujskaškemu novinarstvu. Razvrednoten je tudi pomen samostojne države, saj se po novem zapira osamosvojitelje in se oprošča agresorjem. V zaključnem obdobju privatizacije je tudi sla po kapitalu in večni oblasti presegla vse meje zdravega razuma, država pa se ob tem nezadržno bliža bankrotu. Oporečniki sicer obstajajo in opozarjajo na anomalije v naši družbi, vendar jih nomenklatura pod vodstvom stricev iz ozadja pospešeno blati in jih izključuje z absurdnimi demanti, obenem pa se poslužuje še t.i. nacionalnih interesov, ki so le pesek v oči naivnim, da se lahko prilaščanje družbenega premoženja nemoteno nadaljuje.  Če že, bi moralo biti v nacionalnem interesu zdravo in zadovoljno ljudstvo, ki zaupa v svoje institucije. Največji absurd pri vsem tem pa je, da se največjim oporečnikom podtika prav tisto kar
dejansko izvaja nomenklatura. Pravni red bi sicer moralo vzpostavljati in zagotavljati sodstvo, kot ena izmed vej oblasti, v kolikor bi delovalo resnično neodvisno in pravično in bi se sodniki bolje zavedali svojih zapriseg ter dejstva, da se tudi sodstvo financira iz davkoplačevalskega denarja. Žal pa morala, etika, vest, čast in pravičnost v nekaterih primerih niso več aktualni
pojmi in gre zgolj samo še za politično naravnanost nekaterih posameznikov, kot je to več kot očitno razvidno tudi v primeru Janeza Janše. Ampak, ker je bila njegova obsodba izrečena v imenu ljudstva, ima to ljudstvo ali samo del tega ljudstva tudi vso pravico do nestrinjanja z obsodbo brez trdnih dokazov in do posredovanega odgovora, zakaj se vrhovno sodišče ne
more nemudoma odločiti o varstvu zakonitosti, v kolikor smo še demokratična in pravna država. Očitno gre za namerno in politično motivirano zavlačevanje, zato bi moral predsednik vrhovnega sodišča nemudoma odstopiti.
 
ŽIVEL JANŠA ‐ SVOBODA JANŠI!