„Neznanega dne, na neznanem kraju, neznana obljuba, na neznan komunikacijski način ...“, mi že vse poletje odzvanja v glavi. Vzporednic z meni znanimi sodnimi procesi iz slovenske pa tudi svetovne zgodovine, ki bi bili primerljivi s to mantro, ne najdem. (Če seveda odmislim čarovniške sodbe, pri nas zadnja izvršena še v prvi polovici 18. stoletja). Vsi montirani procesi v 20. stoletju pri nas, od dahavskih procesov, Nagodetovega procesa, obsodbe Kocbeka, Voduškove, Zupana, Kovačiča, Rožanca, Strniše, Pučnika, Zajca, Jančarja in mnogih drugih, so bili izrečeni v času totalitarnega komunističnega režima, ki je kot po tekočem traku preganjal svobodomiselne inteligentne in etiki ter resnici zavezane posameznike. Toda zadnja obsodba je drugačna. Izrečena je v državi, ki je že 23 let samostojna, svobodna, demokratična, državi, ki je enakopravna članica EU in Nata. Omenjena obsodba se loteva človeku, ki je eden najbolj zaslužnih za uresničitev „slovenskih tisočletnih sanj“ in za zlom komunističnega režima v Sloveniji. Poleg tega je obsodba pravi fantazijski produkt, saj predpostavlja, da VE, KAJ ČLOVEK MISLI! Gre za enkratno odkritje, ki ga bodo, če so v svoj postopek trdno prepričani, slovenski sodniki morali patentirati!
Skratka, omenjena obsodba, ki jo en del slovenske sodniške stroke razume kot dejstvo storjenega kaznivega dejanja in zaradi nje obsodi ter zapre človeka za dve leti, presega mojo pamet!
Šele ko sem v Đilasovi knjigi Novi razred prebrala: „JEZIK, KI GA GOVORIJO KOMUNISTI, SKORAJ NI ISTI JEZIK, KI GA GOVORI NJIHOV NAROD. BESEDE SO SICER ISTE, TODA IZRAZI, POJMI, NOTRANJI SMISEL SO SAMO NJIHOVI, KOMUNISTIČNI“, sem razumela ne samo zadnji primer, temveč vse, kar se v zadnjih letih dogaja pri nas in z nami.
Poleg te absurdne obtožbe in vseh sodnih in medijskih pregonov, ki se vrstijo proti Janezu Janši že polni dve desetletji, tudi sama iz svojega okolja spremljam že kar neobvladljivo sovraštvo proti vsemu, kar Janša za slovensko novejšo zgodovino pomeni. Naj navedem dovolj zgovoren primer, ki se je zgodil na eni od slovenskih srednji šol 2004, nekaj tednov po tem, ko je JJ postal predsednik vlade. V sklopu predavanj o manipulaciji je šola gostila tudi dokaj znano novinarko časopisne hiše, ki pa je čas, ki ga je imela na razpolago za predavanje o manipulaciji, izkoristila za napade na JJ in novo vlado. Šele ko je bila pred razredom polnim dijakov in nekaj profesorjev opomnjena, da je nekaj tednov po sestavi nove vlade neetično tako grobo napadati njenega predsednika, sploh, ker je gospa omenjala kar prihajajoče „vojne razmere“, je, očitno presenečena, da si sploh kdo upa oglasiti z drugačnim stališčem, pojasnila v opravičilo, da je bila pač tako vzgojena. V tistem prostoru razreda je bilo seveda vsem jasno, kaj je hotela povedati. Starši, komunisti, so jo vzgojili, da bo, ne glede na dejstva, okoliščine, resnico … programirana za napade na vse, kar bi ogrozilo njej privzgojene komunistične resnice! Ta programiranost ji je tudi narekovala, da je postala podpisnica novinarske peticije 571.
Vzgoja, ki so jo deležni potomci svojih komunističnih staršev in starih staršev je nečloveška in v polnosti kaže, kako izrojena je (bila) komunistična ideologija. Zaslepljenost in sla po oblasti je totalna in dobesedno „žre“ lastne otroke.
Ti novi „mesečevi“ vojščaki rastejo kot gobe po dežju in jezno protestirajo proti svobodi, resnici in pravici, da bi „programirani kot so“ ubranili privilegije svojih prednikov in prikrili njihove zločine.
Toda zadnja groteskna obsodba Janeza Janše ne kaže samo popolnoma razkrito podobo „novega razreda“, ki leta 1991 ni nikamor izginil, kot pravi Nežmah, temveč tudi potrjuje Đilasovo vizijo, da bo očitno kmalu prišel čas, ko bo najhujši totalitaristični sistem 20. stoletja, katerega posledice še kako čutimo danes, izgubil stik z realnostjo in začel svoj zadnji absurdni ples lastnega pogina. Ali kot pravi Đilas: „Dušenje vsake drugačne misli, izključni monopol nad razmišljanjem zaradi obrambe njihovih osebnih interesov, bo pribilo komuniste na sramotilni steber zgodovine.“
Prihaja čas, ko se bo objektivno ovrednotilo dogajanje pri nas v času druge svetovne vojne, ko bodo vsi maturantje poznali pomen Dolomitske izjave in njene posledice, ko bodo s spoštovanjem govorili o slovenskih disidentih v času totalitarizma, posebej poznali Pučnikovo zgodbo in doumeli njegovo veličino, razumeli pomen Kocbekovega razkritja povojnih pobojev, poznali proces proti JBTZ, poveličevali osamosvojitveno vojno kot uresničitev tisočletnih sanj naroda po svoji državi in spoštovali ljudi, ki so vse naredili, da lahko živimo v samostojni demokratični državi, ki je del najrazvitejšega in najnaprednejšega dela sveta. Prihaja čas, ko bodo ljudje znali voliti in izvoliti ne levo samo zato, ker je levo, in ne desno samo zato, ker je desno, temveč NAJBOLJŠO EKIPO IN NAJBOLJŠI PROGRAM ZNANIH IN ODKRITIH OBRAZOV!
Prihaja čas, ko bomo lahko vzgajali odprte in svobodne ljudi, ki bodo s pieteto, sočutjem, spoštovanjem in katarzo končno pokopali po vojni pobite, njihovim svojcem pa izročili mrliške liste. Šele s tem dejanjem bo Slovenija postala res del razvitega in civiliziranega sveta!
Spoštovani!
Ko sem pisala ta prispevek, so mi misli pogosto bežale k slovenskemu pisatelju Borisu Pahorju, ki bo imel čez nekaj dni 101. rojstni dan. Njemu poklanjam to svoje razmišljanje. On je moj navdih! Bog mu daj vse dobro!
Hvala Odboru 2014, ki oznanja prihod nove slovenske pomladi! SVOBODO JANEZU JANŠI IN TONETU KRKOVIČU!
SVOBODO SLOVENIJI!
Adrijana Kocjančič
Aug 08, 2014