V prvih 12-ih letih šolanja se jih nauči vse traparije o slovenskem hlapčevstvu, NOB, o egipčanskem namakalnem sistemu in o tem, kakšno podnebje imajo na nekem xy kraju. V množici vseh teh nekoristnih podatkov in predmetov potem nekako zmanjka časa za učenje o osamosvojitvi, družbenem sistemu, o institucijah, ki delujejo v okviru države, o našem pravnem sistemu in ustavi, ekonomiji, davkih, kaj je dohodnina, kako je urejeno zdravstveno zavarovanje in podobne stvari. Iz srednje šole prideš star 18 let, z volilno pravico in brez ideje, kaj bi z njo počel.
Potem pridejo na vrsto mediji, polni nepomembnih, depresivnih in na svojstven način izbranih informacij, ki nevedne državljane poučijo o tem, koga in zakaj morajo voliti. Seveda so pri tem povsem objektivni.
RTVS je v obdobju 1983 – 2013 objavila preko 40 000 negativnih prispevkov zoper Janeza, njegovo družino in sodelavce. V zadnjih 7 letih se je to število podvojilo, negativno propagando so infiltrirali celo v otroški program. Od časopisnih hiš seveda vodi Delo, ki je v tem času objavilo najmanj 53 700 negativnih zapisov o Janši, med njimi pa je več kot tretjina osebnih napadov.
Tako 18-letni volivec seveda še vedno ne ve, kaj pomeni zadolževanje milijon na uro, kaj pomenijo dokapitalizacije bank, kaj je spornega v tem, da se predsednica sodišča identificira z rdečo zvezdo, ve pa, in v to je trdno prepričan, da je Janez nečesa kriv, ne ve niti točno česa, in ve tudi, da so v SDS hudobni in ta opcija nikakor ne pride v poštev.
Zato pač obkroži tisto instant stranko, ki jo doma obkrožijo starši. Posledic se seveda ne zaveda in jih tudi ne zna prepoznati. Slovenci smo namreč postali zelo strpni, navadili so nas na slabo kvaliteto javnih storitev in nespoštljiv odnos javnih uslužbencev. K sreči za vladajoče, nam niti ni v navadi, da bi primerjali, kakšne so ureditve v razvitih državah. Tako nas čakalne vrste pri zdravniku nič več ne motijo, njihove konstantne napake in odsotnosti prav tako ne, sprejmemo ogromne stroške z birokracijo pri grajenju nepremičnin in se ne pritožujemo, ko naletimo na arogantno referentko za pultom na občini.
Na žalost vse te storitve niso zastonj, ampak so dvakrat preplačane z davkoplačevalskim denarjem. Odgovornosti pa ni, saj jih ščiti država. In dokler bomo ohranjali nomenklaturo, je zagotovljeno, da do sprememb ne bo prišlo.
Iz srednje šole se potem pot nadaljuje na fakulteto, kjer nas nekaj let ujčkajo z najrazličnejšimi subvencijami – prevozi, prehrana, bivanje, štipendije, študentsko delo … Po končani izobrazbi pa nas namesto dela čaka zavod. Iz Ljubljane gremo nazaj domov k mami, ker si ne moremo privoščiti svojega stanovanja. Mnogi se skušajo znajti in uporabiti svojo inovativnost, pa kmalu naletijo na birokratsko-davčni zid, ki marsikoga prepriča, da svoj posel preseli preko meje. Nekateri gredo »fušat« na črno, tisti najmanj zainteresirani pa se pustijo še kakšno leto razvajat mami.
In potem vsi skupaj preklinjajo Janšo in SDS, ker njihov sinček z diplomo nima službe, ker so vse pokradli.
Narod pa si piše sodbo sam. Med 11 poosamosvojitvenimi vladami je Janša vodil dve. Obe sta bili uspešnejši od svojih predhodnic in naslednic, rezultati in številke obdobja 2004 – 2008 pa govorijo zase. Takrat je Slovenija doživela razcvet, vodili smo celo EU. Vse ostale leve vlade so politiko vodile v popolnoma drugo smer in državo spravile na rob. Kdo je kriv, da mladi po končani izobrazbi nimajo služb, je jasno.
Če se vrnem nazaj na začetek, k volitvam, je trenutno očitno glavni problem v naši prezadolženi državi, ki že zdaj hodi po robu, mandat Janeza Janše. Naš zakon zelo jasno določa, da poslancu preneha mandat, če je s pravnomočno sodbo obsojen na nepogojno kazen zapora, daljšo od šestih mesecev, razen če Državni zbor sklene, da lahko opravlja poslansko funkcijo. Janez Janša ob pravnomočnosti sodbe še ni bil poslanec, kot predpostavlja zakon. Na dan volitev in skozi celotno kampanjo je bil zaprt in prav takšnega ga je dobrih 6000 volivcev izvolilo. Ostali poslanci nimajo pravice razpravljati o njegovem mandatu, saj s tem pod vprašaj postavljajo voljo in kratijo volilno pravico državljanov RS, ki se očitno ne smejo sami odločiti, koga lahko volijo.
Slovenija zopet čaka na demokratične spremembe. Že 52 dni pišemo zgodovino. Končno je prišel čas, da dokončamo tisto, česar nismo dokončali v času osamosvojitve. Za Slovenijo! Svoboda Janezu, svoboda Tonetu.
Sanja Slemenšek
Aug 11, 2014