Dr. Borut Ročnevič, 10. 8. 14: Janez Janša ni zapornik, ampak je politični zapornik (povzetek)
Za današnji dan nisem pripravil posebnega govora. Razlog je povsem enostaven – situacija, v kateri smo, namreč sploh ne terja dolgotrajnega in poglobljenega razmišljanja. Iz mene, iz vsakega med nami lahko govori šok, razočaranje in presenečenje. Živimo v teatru absurda. Državni zbor, v katerem ima ena opcija, en svetovni nadzor, več kot 2/3 predstavnikov ljudstva, je postal teater absurda. Te dni smo v DZ in v medijih spremljali razpravo ali je zapornik lahko poslanec. Ta razprava je napačna. Ne le zaradi pravnih tehnikalij, temveč predvsem zato, ker Janez Janša ni zapornik, ampak je politični zapornik.
Janez Janša je človek, ki mu v tej državi kršijo človekove pravice. Nekdanji varuh človekovih pravic, ki je sedaj poslanec v DZ, pa pove, da bo glasoval za določen sklep, četudi obstaja velika verjetnost, da ga bo Ustavno sodišče razglasilo za neustavnega. Ali želimo živeti v državi, v kateri nekdanji varuh človekovih pravic le-tem pljuvajo v obraz? Ali želimo živeti v državi, ki je postala teater absurda? Ne.
Prav zaradi tega je pomembno, da se vsak dan še naprej zbiramo pred Vrhovnim sodiščem.
Robert Horvat, 10. 8. 2014: Zlorabljeni pravosodni mehanizem je postal normalna praksa dela slovenskega sodstva (povzetek)
Kako rad bi mojo ljubo domovino Slovenijo opredelil z besedami kot so: svobodna, demokratična, pravna ali pa vsaj verodostojna, pa je žal ne morem, ker moja domovina vse to ni.
Z mojo domovino in z vsemi nami se peščica samooklicanih političnih in sodnih elit igra kot mačka z nebogljenimi miškami. V trdnem samozadostnem prepričanju živi ta perverzna mačka, da je te nebogljene miške tako dolgo in tako temeljito ustrahovala, da si ne bodo drznile ne pobegniti, ne kakorkoli upreti. Nič si ne bodo upale te miške, ker ta mačka misli tudi to, da ji je z desetletji nenehnega evidentnega pranja glav uspelo zatreti svobodomiselnega, na resnici in pravici temelječega klenega slovenskega duha. A se je ta, z okrvavljeni zgodovinskimi rokami, ozaljšana mačka krepko zmotila! V teh samo na videz nebogljenih miškah tli vera v vse človeško dobro. V njih se pretaka prakri svobodnih, poštenih, delovnih, pridnih, resnicoljubnih, domoljubnih, ponosnih, dostojanstvenih in do onemoglosti vztrajnih risov. Risov, drznih, pogumnih, neomajnih, trmastih, glavo vseskozi pokonci nosečih risov.
Danes in tukaj gre za zavedanje, da se človeška nepravičnost, ki temelji na izmišljenih, nikoli in nikdar in nikjer in nikomur, še najmanj pa Janezu Janši, dokazanih dejstvih, da se ta evidentna v mednarodno nebo vpijoča krivica, lahko že jutri zgodi kateremukoli izmed nas. Ker je očitno ta zlorabljeni pravosodni mehanizem postal preverjeno normalna praksa dela slovenskega sodstva.
Danes in tukaj mi dovolite, spoštovane sodržavljanke in spoštovani sodržavljani, da dobesedno zakričim prej omenjeni mački in njenim kompanjonom. Da, danes so nam dovoljene sanje, a vedite, da jih bomo že jutri spremenil v odločna, pogumna, kleno slovenska, dostojanstvena in pravična dejanja!
To je naša človeška, neodtujljiva pravica in tudi naša narodnozavedna dolžnost.
Sanja Slemenšek, 10. 8. 14: Slovenija zopet čaka na demokratične spremembe (povzetek)
V duhu minulih volitev sem razmišljala o tem, kako si levica kljub temu, da tako očitno dela proti večini ljudstva, zagotavlja volivce. Že od vrtca se pri nas kalijo, podobno kot v Severni Koreji, poslušni in za informacije zelo dovzetni državljani. V času šolanja se jih nauči vse traparije o slovenskem hlapčevstvu, NOB, o egipčanskem namakalnem sistemu in o tem, kakšno podnebje imajo na nekem xy kraju. V množici vseh teh nekoristnih podatkov potem nekako zmanjka časa za učenje o osamosvojitvi, družbenem sistemu, o institucijah, ki delujejo v okviru države, o našem pravnem sistemu in ustavi, ekonomiji, davkih, kaj je dohodnina, kako je urejeno zdravstveno zavarovanje in podobne stvari. Srednjo šolo zaključiš z 18-imi leti, z volilno pravico in brez ideje, kaj bi z njo počel. 18-letni volivec seveda ne ve, kaj pomeni zadolževanje milijon na uro, kaj pomenijo dokapitalizacije bank, kaj je spornega v tem, da se predsednica sodišča identificira z rdečo zvezdo, ve pa, in v to je trdno prepričan, da je Janez nečesa kriv, ne ve niti točno česa, in ve tudi, da so v SDS hudobni in ta opcija nikakor ne pride v poštev. Zato pač obkroži tisto instant stranko, ki jo doma obkrožijo starši. Posledic se seveda ne zaveda in jih tudi ne zna prepoznati. Slovenci smo namreč postali zelo strpni, navadili so nas na slabo kvaliteto javnih storitev in nespoštljiv odnos javnih uslužbencev.
In potem vsi skupaj preklinjajo Janšo in SDS, ker njihov sinček z diplomo nima službe, ker so vse pokradli. Narod pa si piše sodbo sam. Med 11 poosamosvojitvenimi vladami je Janša vodil dve. Obe sta bili uspešnejši od svojih predhodnic in naslednic, rezultati in številke obdobja 2004 – 2008 pa govorijo zase. Takrat je Slovenija doživela razcvet, vodili smo celo EU. Vse ostale leve vlade so politiko vodile v popolnoma drugo smer in državo spravile na rob. Kdo je kriv, da mladi po pridobiti izobrazbi nimajo služb, je jasno.
Trenutno je očitno glavni problem v naši prezadolženi državi, ki že zdaj hodi po robu, mandat Janeza Janše. Naš zakon zelo jasno določa, da poslancu preneha mandat, če je s pravnomočno sodbo obsojen na nepogojno kazen zapora, daljšo od šestih mesecev, razen če Državni zbor sklene, da lahko opravlja poslansko funkcijo. Janez Janša ob pravnomočnosti sodbe še ni bil poslanec, kot predpostavlja zakon. Na dan volitev in skozi celotno kampanjo je bil zaprt in prav takšnega ga je dobrih 6000 volivcev izvolilo. Ostali poslanci nimajo pravice razpravljati o njegovem mandatu, saj s tem pod vprašaj postavljajo voljo in kratijo volilno pravico državljanov RS, ki se očitno ne smejo sami odločiti, koga lahko volijo.
Slovenija zopet čaka na demokratične spremembe. Že 52 dni pišemo zgodovino. Končno je prišel čas, da dokončamo tisto, česar nismo dokončali v času osamosvojitve.
Aug 12, 2014