DR. STANE GRANDA
ODBOR 2014 - 11. 8. 2014
Tragedija Janeza Janše in njegove družine se vse bolj spreminja v tragedijo samostojne slovenske države. Tudi tisti, ki jih je najedala vsaj drobtinica dvoma o njegovi resnični krivdi, lahko po vrhunsko orkestrirani medijski gonji po izreku pravnomočne sodbe uvidijo, da ne gre za Janeza Janšo, ne boj za slovensko osamosvojitveno dediščino, ampak za bistveno več. Gre za naravo slovenske države, ali bo ta nek post totalitarni križanec ali pa sodobna evropska država v duhu evropske tradicije, ki smo ji Slovenci vsaj do leta 1918 nesporno pripadali. Tisto, kar je bil vsebinski cilj slovenske osamosvojitve, živeti v slovenski državi slovensko in evropsko, se nam vse bolj izmika. Slovenija ne tone zgolj gospodarsko, politično in moralno, ampak civilizacijsko. Smisel njenega obstoja je resno ogrožen, kar javno govorijo številni državljani, celo tisti, ki so bili 1991. leta zanjo pripravljeni darovati življenje. Sliši se paranoično, toda ravnanje Rusije z Ukrajino, kar je mednarodni problem, ki nas mora navdajati s strahom, se v Sloveniji odigrava na notranjepolitičnem področju. Prav v skladu z neostalinistično tradicijo, vendar z njenimi klasičnimi metodami, kjer imajo poglavitno besedo »neodvisni mediji«, ustvarjajo okoli Janše »pravno vzvišeni oholi odnos«, katerega cilj ni pravica oziroma resnica, ampak njegovo izobčenje iz slovenske družbe in njenega zgodovinskega spomina.
Slovenci imamo več kot stoletne izkušnje obračunavanja z onimi, ki so osmišljali slovensko kulturno-zgodovinsko tradicijo. Matiji Majarju Ziljskemu, ki je bil 1848. leta prvi politični preganjanec v slovenski zgodovini zaradi predanosti Slovenstvu, so se v naslednjih desetletjih pridružili številni. Ni šlo le za posameznike, ampak stotine in tisoče ljudi, zlasti na Primorskem pod fašizmom in na Koroškem zaradi nemškega nacionalizma. Mnogi so to plačali z življenjem. Med II. svetovno vojno in zlasti po njej je to sprožilo množično morijo. Ko človek ocenjuje ta del slovenske preteklosti v luči današnjega dogajanja v Sloveniji, lahko ponovno razume, zakaj povojni poboji niso dobili tistega odmeva v slovenski zavesti in politiki, kot bi ga morali imeti. Njihovo aktualno sporočilo namreč ni nikoli več, ampak kdaj spet. Strah kot bistveno orodje totalitarizma se znova seli v slovensko dušo. Ideološki, politični in fizični dediči največje morije v slovenski zgodovini množično stopajo na plan in neprikrito in nesramežljivo jemljejo našo prihodnost v svoje roke. Gospodarska kriza v kateri se Slovenija že toliko let nahaja, ni več samo odmev svetovnih in evropskih razmer, ampak predvsem eno najbolj načrtno ustvarjenih in uporabljenih učinkovitih orožij pri naporih za restavracijo nekdanjega političnega sistema. Zadnje volitve dokazujejo, da ta prizadevanja niso neuspešna.
Manifestacije za pravno državo in resnično vladavino prava pred tukajšnjo sodno palačo so nekaj izjemnega v slovenski zgodovini. Nimajo primerjave v preteklosti. Udeležencev res ni na tisoče, kar pa sploh ni bistveno, saj glasovi za Janšo in njegovo delo dokazujejo, da nas je resnično veliko več. V teh časih je pomembno predvsem, da vztrajamo in ne popuščamo. Tako organizatorji kot udeleženci ne zaslužijo samo hvaležnosti, ampak predvsem priznanje za svoje izkazovanje ljubezni do slovenskega naroda. Prav predanost slovenstvu, demokraciji in pravu je tisto, kar nasprotnike najbolj moti in hočejo udeležence z molkom v medijih in osebnih diskvalifikacijah tistih, ki najbolj izstopajo, izriniti iz slovenske družbe. Gre za preizkušen sistem, ki ga je totalitarizem, zlasti slovenski, razvil do popolnosti. Gre za ubijanje z molkom, ki pa lahko v občutku ogroženosti preraste v fizično likvidacijo. Diskvalifikacija in likvidacija, ki ju je napovedal Kučan v Novi Gorici pod napisom naš Tito, kot času in potrebam prilagojeni obliki revolucije tečeta dalje. Ne imeti utvar, ne se prepuščati naivnosti. Grobovi nepokopanih po II. svetovni vojni opozorilno tulijo! Ne preslišimo jih!
Tukajšnje vsakodnevno zbiranje vse bolj prerašča v klasično herojstvo, ki se napaja iz neskončnih globočin občutkov za pravico in resnico. Pred sodiščem na manifestacijah ne vlada jezik nestrpnosti in sovraštva, ampak idealni patriotizem, ki izhaja iz želje po demokratični, pravni Sloveniji. Njegova moč ni v kvantiteti, ampak kvaliteti. Nekateri bi radi problem, ki nas razburja in hkrati zbira pred sodno palačo prikazali kot konflikt med javnim mnenjem in pravno pravilnostjo. To je žaljivo, če že ne nesramno. Sodbe se izrekajo v imenu ljudstva in nihče nam tega, da smo del ljudstva, pravice do govorjenja v lastnem imenu ne sme vzeti. Sodišče nas mora prepričati, ne pa sprožati dvom vanj. Mi se ne zgražamo nad pravom, mi ga podpiramo in prav zaradi njega zahtevamo tako delovanje sodstva, ki ne bo kratilo človekovih pravic, ki nas ne bo prepričevalo z avtoriteto in nedotakljivostjo, če že ne sankrosaktnostjo sodnih organov, ampak neizpodbitnimi dokazi. V dvom nas spravlja že ugotovitev, da sta tožilstvo in sodišče iskala samo argumente obtožencu v škodo; enostransko, pristransko ravnanje. Problem so dokazi, ne pravo. Z ne pristranskostjo sodišče stoji in pade! Sodniki so zgolj in samo ljudje, tudi oni morajo biti predmet kritike, kot je ta običajna med državljani. Zato jih ne gre enačiti ne s sodno oblastjo, ne pravom. Ne nazadnje to priznava s stopenjsko organizacijo že sama narava sodstva. Pričakujemo in zahtevamo njihov pogum in zmago občutka za pravičnost, ne pa skrivanje za sodno oblastjo in izkazovanje posluha za potrebe nekdanje totalitarne politike, kateri intimno nekateri nedvomno pripadajo. Dajemo podporo stroki in pravni znanosti proti politiki. Zahtevamo popolno vladavino prava, ne pa tistega dela vladajoče politike, ki je sposobna vse manj prikrivati, da je prav ona Janeza Janšo strpala v zapor.
Pri iskanju odgovora na vprašanje, zakaj je do tega sploh prišlo, je na dlani odgovor, da je poglavitni vzrok tega dogajanja dejstvo, ker se Slovenci ne cenimo. Ne cenimo svoje zgodovine, dejstva, da smo, da imamo svojo državo. Problem našega samozaničevanja ni od včeraj, ampak je star že desetletja in stoletja. Vsiljevali so nam ga in nas celo vzgajali v njem, da ne bi enaki tistim srečnejšim narodom, ki svoj narodni interes postavljajo pred tuje, tako v političnem in ideološkem smislu. Italijan je naj preje Italijan, potem pa kaj drugega, enako Nemec, Francoz… tudi Hrvati in Srbi. Iz našega več desetletnega sobivanja v skupni jugoslovanski državi smo se naučili marsikaj slabega, nismo pa prevzeli tistega, kar je boljše kot pri nas. Slovenec je bil v zgodovini vselej najboljši Avstrijec, Jugoslovan, komunist, nazadnje in če ni bilo česa boljšega Slovenec. Zato smo bili najbolj stalinistična republika v Jugoslaviji. Politično smo tako neizoblikovani, tako naivni, da nam pristaši nekdanjega komunističnega režima in ideologije prodajajo boj za nacionalni interes kot pretvezo za krajo in prisvajanje nekdanjih državnih podjetij. Slovenski nacionalni interes jim je v resnici zadnja skrb. Spodkopavajo ga tako, da se nanj sklicujejo in mnogi temu nasedajo. Njihova edina ljubezen in Bog sta bogastvo, za katero potrebujejo oblast. Za to se je tako krčevito oklepajo. Za njih ni dragocen samo vsak dan, ampak vsaka minuta. Pri tem ne izbirajo sredstev, niti ljudi in inštitucij, ki jim pri tem pomagajo. Zato sodni mlini meljejo tako počasi. Vedo, da bo sodba, če ne prej pa na evropskem sodišču, padla. Zaradi njihove sle po brezobzirnem bogatenju mora biti Janez Janša v zaporu, njegova družina pa brez moža in očeta.
O tem, kaj vse potrebuje slovensko sodstvo, da bo tako, kot v normalnih pravnih državah, je bilo že veliko povedanega. Ker med drugim potrebujejo tudi novo sodno palačo predlagam, da se k njeni izgradnji kar najhitreje pristopi. Obstoječa pa naj se spremeni v muzej komunističnega totalitarizma na Slovenskem. Z njim je neločljivo povezana, z njegovim duhom tako prepojena, da za nekatere njene uporabnike, ki v njej lahko že kar pustijo svoje portrete, ni druge rešitve, da se takoj izselijo. Če se seveda od te sodobne slovenske žalostne in tragične tradicije hočejo resnično in dokončno posloviti.
Aug 14, 2014