DR. ANTON JEGLIČ
ODBOR 2014 - 13. 8. 2014
Petinpetdeset dni je Janez Janša, z največjo podporo volilcev izvoljeni poslanec v državnem zboru, po nezakonitem političnem procesu zaprt v zaporu na Dobu. Petinpetdeset dni trajajo protestni shodi Slovenk in Slovencev pred stavbo na kateri je plošča z napisom “Vrhovno sodišče”. Po vseh dejstvih in strokovnih analizah te institucije, ki smo jih na tem kraju že slišali, vemo, da gre v resnici le za “Vrhovno državno krivosodstvo” formalno pravne, dejansko pa nepravne države. Zadnji dvomi za ta sklep so se razgubili po nastopu spoštovanega pravnika in bojevnika za resnico, za Slovenijo, dr Antona Drobniča, ki je povedal kako je vrhovna sodna instanca Slovenije kršila standarde in pravila sojenja v primeru Patria. Še posebej je Drobnič prikazal vlogo in nezakonite postopke predsednika te institucije ki bi moral delati pošteno, profesionalno in nepristransko. Sedaj lahko rečemo da gre za norčevanje iz sodstva v celoti kot tudi za norčevanje iz Slovenk in Slovencev. Zato poglejmo, kdo so sodniki v senatu tega “vrhovnega” sodišča in kdo jih imenuje. Dejansko jih imenuje politični režim, politična oblast v Sloveniji, torej že od l 1945 revolucionarna komunistična partija, ki je s pomočjo svojih hlapcev v sodniških vrstah že takrat pričela obsojati na smrt nedolžne ljudi v zloglasnih političnih procesih. Čakamo da se bo našel pravnik in napisal knjigo z naslovom “Delovanje in prijemi komunističnega sodstva v državi EU 2008-2014.
Kako je slovensko sodstvo moglo pasti na tako nizko, tako nemoralno, tako zločinsko raven, kot je še danes v Sloveniji, kjer je kršenje človekovih pravic princip, ki se brez kazni za sodnika z dosmrtnim mandatom na veliko uporablja v sodnih procesih v “evropski” Sloveniji. In sem sodi še 240 obsodb izrečenih na slovenskih sodiščih ki jih je razveljavilo evropsko sodišče za človekove pravice ali pa tistih 420, ki jih je razveljavilo celo slovensko ustavno sodišče. Pa še nasilje vrhovnih sodnikov nad sodniki, ki se ne strinjajo z nestrokovnim, totalitarnim, torej političnim in prtiustavnim delovanjem na naših sodiščih. Kdo pa so vrhovni sodniki in kaj je kriterij pri kadrovanju le teh? Članstvo ali pripadnost komunistični partiji-danes ideologiji-vsaj po njihovih bližnjih sorodnikih. Pripadnost se v teh primerih lahko izpriča tudi s kakšno storitvijo za katero je potreben pogum ali promoviranje, toleriranje krvavavih dejanj nasilja nad ljudmi ki po izvedbeni plati sicer spadajo pod delokrog udbe. Na začetkih oblikovanja naše komunistično socialistične družbene ureditve so bile to usmrtitve in poboji nedolžnih posameznikov in poboji nedolžnih ljudi, kasneje tudi toleriranje ali oprostitev pripadnikov mafijskih skupin in podobno.
Seveda vse to ne bi bilo mogoče,če v totalitarnih režimih kot je to v sloveniji, oblast ne bi nadzorovala delovanja medijev, še posebej TVS, policije, gospodarstva, bank, sodstva, šolstva in s tem neomejeno širila laži, poljubno ustvarjala javno mnenje, ščitila velike kraje, in kar je tudi največji zločin, oblikovala in preoblikovala tradicionalne vrednote slovenskega naroda. Še posebej tu izstopa pranje možganov v šolah.
Najvidnejši rezultati takšne ureditve (leve, komunistične, socialistične, kakor hočete) so miljarde izginule v bankah. Kdo jih je pokradel, kam so šle in kje so, vsi podatki so shranjeni v arhivih bank, a teh banke ne pokažejo, jih skrivajo, zaradi varovanja osebnih podatkov. Ko gre za krajo, jih v demokratičnih državah ne skrivajo. V nekaterih bolj levih pa so že zakoni tako prirejeni, da kraja ni kraja. Saj veste “vsaka velika svinjarija še ni zločin” (Z. Cerar). Božje zapovedi pa so že po ustavi nekako ločene od države. No, vlada pa je kljub poskusom SDS z referendumom uspela zapreti državni arhiv, ki so ga udbovci, torej država sama skoraj v celoti pokradli, uničili ali skrili. Preostalih nekaj procentov pa ja za slovensko komunistično tranzicijo očitno še vedno tako obremenjujoče, da so uprizorili največjo medijsko kampanjo in uporabili ves svoj repertuar laži, da bi svoje zločine poskrili. Ključ do neprekinjene komunistične oblasti v Sloveniji je spretno vodena in vzdrževana kampanja o ideoloških delitvah, ki jih v resnici sploh ni, na bele in rdeče, na leve in desne. Sproducirala jo je in jo še neprestano pogreva slovenska partija z lažmi in prevarami. Za širšo podporo je vedno potrebovala mit o razrednem sovražniku, o zunanjem ali notranjem, imperialistih, domobrancih. Na drugi strani je ustvarjala mit o slavnih dosežkih NOB, ki so v resnici večinoma pravo nasprotje tega, velika laž in prevara.
Prevara je tudi mit o rušenju pravne države Slovenije ki je realno le zapisana na papirju, v resnici pa je nikjer ni. Rušil pa naj bi jo Janez Janša, s tem da si upa glasno povedati resnico, ugledni pravniki in sodniki v Sloveniji in po svetu in mi, ki sodelujemo na protestnih shodih pred sodiščem že 55 dni in bojda s tem motimo gorečo delovno vnemo na vrhovnem sodišču. V resnici pa le zahtevamo, da delajo profesionalno, nepristransko in brez zavlačevanja. Do tega imamo pravico. Saj jih plačujemo s svojim, davkoplačevalskim denarjem
Dejansko pravne države v Sloveniji od leta 1945 še nismo imeli. Tisto na papirju pa rušijo sami. Hlapci režima v sodstvu, v medijih. Žal tudi Pahor in Cerar, ki trdita, da so bile zadnje volitve povsem legitimne. Cerar gre še dalje in pravi da Janši in volilcem liste SDS storjene krivice ne bi popravil tudi, ko bo krivična obsodba zmontiranega političnega procesa razveljavljena. Pri nas se od leta1945 do danes ni še nič bistvenega spremenilo, tudi po osamosvojitvi ne. Sodniki in drugi kadri komunističnega režima so ostali isti, zamenjujejo jih njihovi otroci, kot je Cerar, ki čez noč postane predsednik vlade in bodoči rešitelj Slovenije. Tako se režim vzdržuje na oblasti.
Nova vlada je sestavljena iz članov in strank dosedanje bratuškove koalicije. Kam nas je pripeljala in kako je delala, smo videli. Zato ne moremo pričakovati, da bo pod Cerarjem kaj bolje, prej slabše glede na njegove izjave in delovanje. Še vedno le borba za oblast in socialistično Sloveniji sovražno kontinuiteto. Zato ne moremo odnehati v prizadevanjih za svobodno Slovenijo in za naš prvi cilj, osvoboditev Janeza Janše in razveljavitev krive obsodbe. Potem pride čas za reforme. Takrat pa bo potrebno sodelovanje večine Slovencev in lustracija kadrov v sodstvu in politiki, ki so si umazali roke s krvjo in drugimi oblikami kršenja človekovih pravic.
Za to bo potrebno še kaj več kot prižiganje svečk pred vrhovnim sodiščem. Tako gladko se izpod komunističnega jarma ne da osvoboditi, saj gre za demonsko zlo. Po svobodni Evropi so se ga tako kot tudi fašizma in nacizma rešili že zdavnaj s temeljito lustracijo in zato ljudje tam živijo bolje in svobodno. V Sloveniji pa je to zlo posebno močno, saj pije svojo moč iz zemlje, posute s trupli nepokopanih, mučenih žrtev, iz zemlje prepojene s krvjo Slovencev in Slovenk, lastnega in drugih narodov, v genocidu, ki je potekal predvsem v Sloveniji. Samo strahu pred tem simbolom smrti se moramo rešiti. Do uspeha sta mogoči le dve poti. Prva je molitev v molitvenih skupinah pa vsej Sloveniji. Druga pot je pravična sveta jeza in upor zlu. To je naša dolžnost, naša odgovornost. Tako bomo uspeli in naši otroci bodo živeli v miru v svobodni Sloveniji in Slovenija bo ostala v svobodni Evropi.
Aug 15, 2014