V objemu drevesnih senc, ob šumenju vetra, ki veje skoznje, ob blisku in gromu, pod svetlim soncem in v objemu gora nas kliče naša domovina. Ji znamo prisluhniti, spoštujemo njeno lepoto in razkošje? Oddaljeni od resnice in pravice tavamo kot osamljene in zapuščene živali skozi puščavo neizgovorjene bolečine, »ki tare duha od zore do mraka, od mraka do dne«, kot je zapisal naš največji pesnik France Prešeren. Naša pot je neskončno dolga in nihče od nas ne ve, kdo bo prekinil naše popotovanje po njej. Vrtimo se v krogu, vsak dan obkrožamo stavbo, ki ji v danem trenutku obračamo hrbet v znak protesta zoper nepopravljivo krivico, ki so jo storili Janezu Janši. Zakaj pravim »nepopravljivo«. Zato, ker četudi bi ga danes, ta trenutek izpustili na prostost, mu nihče ne bo povrnil odvzetih svobodnih dni, preživetih v temi negotovosti, nihče zacelil ran družini, ki so jo nasilno razdružili za ves ta čas, odkar so mu odvzeli prostost. Kaj neki je v teh ljudeh? Se imajo za »Uebermensche« ali po naše »nadljudi«, kot je nemški okupator imenoval samega sebe? Ko smo oni dan stali ob bočni strani državnega zbora, nismo vedeli, kaj natančno se dogaja v njegovi notranjosti. Toda zvečer, ko smo na TV zaslonih lahko spremljali dopoldansko dogajanje, smo dojeli, kaj si izmed množice poslancev želi že preskušeni klan tistih, ki so pomagali rušiti predsednika SDS. Ni jim dovolj ječa, v katero so ga pahnili, zdaj se sprašujejo, kako bi lahko »zapornik« sodeloval na sejah državnega zbora, češ da bi bilo to nespodobno, nezaslišano. To, da je prav Janša, kljub statusu zapornika, na volitvah prejel največ volivnih glasov, jih ne gane, to za njih ne obstaja, oni so nad tem, ker se počutijo zmagovalce. V čem pa se zrcali njihova zmaga? V tem, da so »zafurali« državo, da se oslepljeni od reflektorjev  televizijskih kamer razglašajo za ljudi, ki jim naša stranka ne seže do kolen, saj za svoj neuspeh vselej krivijo vlado, ki jo je vodil Janša. Človeški napuh, ki jim brizga iz oči in ušes, pijani od neznanja in lažnih obljub volivcem, hitijo novim pirovim zmagam naproti. Uboga Slovenija. Pribijajo te na križ sramotenja in počasnega umiranja vrednot, od katerih si sijala, ko so te junaki slovenske pomladi povzdignili na prestol svobode in demokracije. Zdaj ti, ki niso želeli tvoje samostojnosti, trgajo s tebe praznična oblačila in onečaščajo tvoje simbole s krvavordečo zvezdo, pod katero je narod ječal toliko let in v imenu katere je slovenska zemlja oskrunjena s krvjo brezštevilnih  nedolžnih žrtev. In pred to zbrano elito naj torej mi ustavimo svoj korak, utišamo naš glas in mirno sprejemamo nezaslišano krivico, s katero hočejo vzeti glas svobode poslancu zaporniku? Na zasedanju mandatno volilne komisije je Matjaž Hanžek izrekel v nebo vpijočo izjavo: »Ni sramota sprejeti neko ustavno odločitev v primeru različnih pravnih mnenj.« Nekaj ur kasneje pa je na nacionalni TV na očitek, kako lahko poziva k neustavnosti, izjavo preklical in dejal, da gre za podtikanje in da kaj takega ni nikoli izrekel. Če bi tako izjavo dal kdor koli iz drug, bi bila sicer prav tako obsojanja vredna, toda Matjaž Hanžek ni le novopečeni poslanec, temveč je v Sloveniji dobra štiri leta vlekel mastne denarce kot varuh človekovih pravic, poleg tega pa je eden od voditeljev  Združene levice. Večje sramote si Slovenija ni mogla nakopati na glavo, saj je za njim ostalo pogorišče, brez sledu tleče iskre, iz katere bi utegnil vzplamteti plamen, ki bi moral izgorevati za resnico in pravico ter varovati slovenske državljane. Za tako izjavo bi morali njemu, ne Janši nemudoma odvzeti pravkar pridobljeni poslanski mandat. Bojimo se, da tudi v mandatu sedanje varuhinje človekovih pravic državljani ne bomo deležni kake posebne zaščite, saj v primeru krivične obsodbe Janše ni izjavila drugega, kot da k temu ni bila pozvana. Hodi sedanja varuhinja po svetu z zaprtimi očmi in zamašenimi ušesi? Bi morali tudi njo posebej spomniti, da imamo v Sloveniji edinega političnega zapornika, za katerega se doslej še ni zavzela z eno samo besed? Le čemu smo uvedli ta institut, če so nosilci te funkcije vse prej kot varuhi človekovih pravic? Tak naziv bi si zaslužil naš Aleš Primc, on ve in čuti, kako ljudi boli krivica, on, čeprav ni ženska in mati, do kraja predan podpira Urško in sočustvuje z njenima otrokoma. Dajmo že vendar vsej tej na novo postrojeni in prerivajoči se četici v državnem zboru vedeti, da zaman žrebajo za Janezovo suknjo. Naša pot ni brezkončna in  na koncu nje cilj, ki smo si ga zastavili.  Zato nas poslušajte in se ne sprenevedajte, da nas ne slišite: nikoli ne bomo odnehali, vse do poslednjega trenutka, dokler ne bo svoboden edini politični zapornik v Sloveniji Janez Janša in dokler ne bo izza zaporniških zidov izpuščen Tone Krkovič ter vsi tisti, ki po krivici prestajajo zaporno kazen. Ne bojmo se lažnih prerokov, s pogumom in dostojanstvom jim povejmo, da smo siti zlaganih obljub, s katerimi zavajajo narod. Prijazno nedeljo vam želim.

Vera Ban, 17. avgust 2014