Dr. France Cukjati, 16. 8. 14: Patria se je razgalila grozljiva drznost zlorabe slovenskega sodstva (povzetek)

S krivično in pristransko obsodbo Janeza Janše se je do kraja razgalila spolitiziranost dela slovenskega sodstva. Kot vrh ledene gore so priplavala na površje imena sodnikov, ki so »sposobni« nedolžnega človeka obsoditi brez dokazov, svoje umazano delo pa opravičevati na podlagi za lase privlečenih indicev.

S politično montiranim procesom Patria se je razgalila grozljiva drznost zlorabe slovenskega sodstva. Ker se tega zavedamo, se zbiramo pred to hišo, ki bi morala biti hiša pravice in zaupanja v pravno državo. Opravičujemo se mnogim sodnikom, ki odločajo pošteno po ustavi, zakonih in po svojih vesti. Naš protest ni namenjen njim. A vsaka zavestno izrečena krivična sodba umaže vse sodnike, celotno sodstvo. Predvsem, če ostali sodniki pri tem molčijo. »Kdor molči, ko bi moral govoriti, krivici pritrjuje!«

Pa še ena čudna družbena anomalija je z afero Patria priplavala na površje kot vrh ledene gore. Ko so se tudi nekateri pravniki in kolumnisti, ki se deklarativno uvrščajo v levo politično opcijo, kritično opredelili do procesa Patria, so najprej rekli podobno kot Matevž Krivic, ki je svoj prispevek začel takole: »Glede na začudene reakcije, kako lahko jaz, kot znan Janšev nasprotnik, zdaj javno nastopam zoper sodbo, s katero je bil obsojen, se čutim dolžnega sporočiti, … da ostajam (in postajam celo vedno hujši) Janšev politični nasprotnik…« Ob takih besedah se upravičeno sprašujemo, zakaj in pred kom se mora pripadnik leve politične opcije opravičevati, če hoče opozoriti na neumno in neutemeljeno sodbo, katere edini namen je očitno uničenje političnega tekmeca?

To pravilo, po katerem je šele izpričano slepo sovraštvo vstopnica in pogoj za članstvo v druščini, ki se ima za »prvorazredne« državljane, ni novo. Staro je, kot je star komunizem. Tudi slovenska komunistična revolucija je lahko kar naprej trajala in trajala, ker je kar naprej trajalo tudi sovraštvo. Če je sovražnikov zmanjkalo, so izumili nove. Krščanstvo in desno-sredinska politika pa jim še vedno pomenita neusahljiv vir »notranjih sovražnikov«. Nekoč je bilo sovraštvo usmerjano predvsem na ideološke nasprotnike komunizma, danes pa je usmerjano na nasprotnike omrežja, ki si je za ohranitev tovarišijskega kapitalizma podredilo državo.

Slovenija je še vedno žrtev slepega sovraštva, ki pa sta ga petindvajsetletna medijska gonja in sodna procedura uspešno fokusirala na osebo Janeza Janšo. S sovraštvom zaslepljen človek pa se ne sprašuje, ali je žrtev kriva ali ne, ampak brez težav, kar tako, iz čistega sovraštva, sprejema ali celo zahteva njegovo politično ali celo fizično likvidacijo. Kdor slepo sovraži, ne potrebuje nobenih dokazov za obsodbo svoje žrtve. Za čaranje neumnih indicev, sumov, namigov pa zadošča že prostaško pokvarjena domišljija.

Še dolga pot nas čaka do normalne države! A z afero Patria nastopamo nov korak. Odločni, samozavestni ter oboroženi s spoznanjem in razkritjem anomalij v slovenskem pravosodju in celotni slovenski tranzicijski družbi.

Anja Bah Žibert, 16. 8. 2014: Pravosodni sistem naj se vrne k temeljem - zaščiti pravice in resnice (povzetek)

Dogodki leta 1988 so v teh časih živi bolj kot kdajkoli prej. Zaznamoval ga je proces zoper četverico - JBTZ. Janeza Janšo in ostale so aretirali, ker so bili moteč element in notranji sovražnik. Janša je bil znanilec demokratičnih sprememb. Predstavljal je nevarnost nomenklaturi. Potrebno ga je bilo odstraniti.

Danes mnogo bolj kot tedaj vem, da je šlo za strah. Bali so se njegovih prodornih besed in preroških misli. Prebujala se je slovenska pomlad, zima je izgubljala svojo moč.

Bila sem se gimnazijka, ko se je začela vojna za Slovenijo. Slovenija se je borila za svojo  suverenost in neodvisnost. Borili smo se za naso državo Slovenijo. Kaksno nakljucje. Ravno takrat sem dopolnila svojih 18 let. Svoboda mi je pomenila vse!

Slovenija je bila prva država po 2. svetovni vojni v Evropi, ki je bila napadena. Ta čas je  ponovno ključno zaznamoval Janez Janša. Vedel je, kaj se lahko zgodi, zato je pravočasno poskrbel, da je  nastal dovolj trden obrambni sistem. Postavljena je bila naša, slovenska vojska. Drugih takratnih predstavnikov države praktično ni bilo čutiti. Nekaterih sploh ni bilo opaziti. Nekateri so bili nekje tam, mnogo blizje oni ali celo povsem na njihovin strani. Potuhnili so se, njihov strah pa je rasel.

Janez Janša jih je ponovno ogrozal. Predstavljal je nevarnost, da se bodo enkrat za vselej morali posloviti od oblasti. Potrebno se ga je bilo znebiti. Po svoji stari maniri so sproducirali novo afero. Želja po moči in oblasti je zameglila njihove vrednote. Zgodila se je Depala vas.

A pri tem so pozabili na nekaj kljucnega. Pozabili so na moč naroda in dosegli nov poraz. Janša je, kot graditelj in zagovornik demokratičnih vrednot, postal se močnejši.

Iz ropotarnice znanja iz njim tako ljubih starih casov so sproducirali nov proces, ki v marsičem presega vse ostale. Afero Patria. Ta afera ni problem in boj enega samega ali ene politične stranke. Gre za vse nas!  Želimo si svobodne Slovenije, ki deluje na podlagi z ustavo določenimi in demokratično delujočimi vejami oblasti.

Hočemo, da se naš pravosodni sistem vrne k temeljem - zaščiti pravice in resnice. Naj po vzoru boginje pravice Justicije njihovo vodilo postane pravica v družbi z resnico.

Dr. Jože Rant, 16. 8. 14: Evropa bo kmalu opazila, da se Slovenija ograjuje z nekim novim berlinskim zidom (povzetek)

Danes mora biti vsakomur v Sloveniji jasno, da je Janez Janša politični zapornik, zapreti ga je bilo treba, da stranka SDS ne bi zmagala na volitvah in da je lahko zmagala na silo vzhajana in od medijev v nebo povzdignjena stranka nepoznanih, neprepoznavnih tako imenovanih novih politikov z znanimi starimi političnimi povezavami, stranka, za katero o tega trenutka ni bil znan tudi ne program, kako bodo spravili Slovenijo iz katastrofalnega položaja. Na veliko so govorili, da je treba Slovenijo reševati, niso pa povedali kako, kaj je treba spremeniti, kje so pravi vzroki za obupno stanje v Sloveniji. Bodoči mandatar, vrhunski pravnik, molči o procesu Patrija, molči o krivični obsodbi Janeza Janše, molči o zavlačevanju Vrhovnega sodišča z reševanjem pritožbe Janeza Janše. Vrhunski pravnik ne uvidi pravnega škandala. Jasno, če bi to javno priznal, bi moral tudi priznati nelegitimnost teh volitev, nelegitimnost njegove zmage.  Ravno tako o pravnem škandalu v zvezi s krivično obsodbo Janeza Janše molčijo štiri stranke možne bodoče koalicije in še celo ena izmed poraženih pomladnih strank molči. Vseh teh pet strank tako v bistvu lahko obravnavamo kot eno samo stranko v petih verzijah, katerih barve se kameleonsko spreminjajo od politične situacije do situacije pod vodstvom, recimo skritih, znanih in manj znanih stricev iz ozadja,  kar bodo volivci, ki so njih zasedaj še podprli, uvideli že čez par mesecev. Uvideli bodo, da so bile te volitve farsa, nateg državljanov in da so kupili staro robo z že davno preteklim rokom smiselne uporabe, misleč da gre za nekaj novega, obetavnega. Do sedaj znani program koalicijske pogodbe je zgovoren dokaz, da bodoča vlada ne namerava spreminjati ničesar. Administracijo namerava celo povečevati, z reformami ne bo nič, povečalo se bo samo zadolževanje, obresti na posojila bodo zrasle, naš dolg, dolg naših otrok pa bo šel v višave. Ti ljudje so na najboljši poti, da bodo zapravili državo. Kdo stoji za to norostjo, komu se  bo to na koncu izplačalo, kdo je naročnik in kdo stoji za njim, se lahko vprašamo, domnevamo pa lahko na podlagi izkušenj zadnjih 70 let.

Vsak dan naših protestov zahtev za spoštovanje človekovih pravic in spoštovanje resnične, evropske pravne države pomaga prebijati medijsko osamitev, vsak dan se naši klici po spoštovanju človekovih pravic in vladavine prave v Sloveniji slišijo dlje, tudi čez mejo, v Evropo, ki se že začenja zavedati, da je v Sloveniji na delu neka politika, ki ni v skladu z vrednotami EU, ki vodi stran od demokratične Evrope, ne v prihodnost ampak nazaj v realsocialistični raj. Evropa bo kmalu opazila, da se Slovenija ograjuje z nekim novim berlinskim zidom. Zasedaj še virtualnim, vidni so samo osnutki temeljev. Seveda ne gre tu za nek fizični zid, tak kot je bil pred 25-imi leti v Berlinu. Gre za zid, ki najprej razdvaja nas same Slovence. Zid mržnje, zid neenakopravnosti pred zakonom, neenakopravnosti pri dodeljevanju služb, napredovanju, zid med t.i. »našimi« in onimi drugimi, politično manj vrednimi, ki jih je treba za začetek samo zapreti na Dobu, kasneje pa morda tudi postopati z njimi po receptih iz leta 1945. Ta novi zid nas lahko oropa prostega prehoda naših meja, oropa nas skupne evropske valute, nas lahko pripelje v ekonomsko in politično osamitev in v  revščino. Tega se morajo zavedati tudi sindikati in tisti upokojenci, ki še verjamejo politiki stranke upokojencev in seveda tudi tisti, ki prisegajo na vrednote NOB in takratne krvave revolucije.

Naši klici »Pravica za Janeza Janšo« služijo temu, da v Sloveniji novi berlinski zid, zid med svobodno in demokratično Evropo in novo realsocialistično Slovenijo ne bo sezidan!

Iva Pavlin Žurman, 16. 8. 2014: Vrhovno sodišče bo slej ko prej moralo zakonito odločiti (povzetek)

Poudarila bi dva bistvena problema, ki nakazujeta invalidnost današnje slovenske (ne)demokracije, na kar je opozoril že Damir Črnčec, predsednika Odbora 2014, v članku  Sodne počitnice (Reporter,11.  avgust). 

Prvi problem – slovensko pravosodje

Dr. Damir Črnčec piše: »Slovensko sodstvo je v preteklosti že v številnih primerih dokazalo, da ima velike težave. Statistike govorijo, da imamo največ sodnikov, ki so med najmanj učinkovitimi v Evropi. Število izgubljenih tožb pred evropskim sodiščem se bliža 300, dr. Šturm je ugotovil, da so slovenska sodišča v zadnjih desetih letih v 442 primerih kratila človekove pravice in in še bi lahko naštevali.« In nadaljuje: »S primerom žrtve politično montiranega procesa Janeza Janše pa je sodni Titanik trčil v ledeno goro. Pri tem se iz dneva v dan kažeta blišč in beda slovenskega pravosodja. Zapreti vodjo opozicije tri tedne pred parlamentarnimi volitvami je unikum demokratičnega sveta. Razpravljati o tem, ali se mu potrdi mandat, ki mu ga je dalo ljudstvo v tej nepošteni bitki, pa je, milo rečeno, perverzno.«

Namesto da bi vrhovno sodišče  takoj odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti, se je z zavlačevanjem vključilo v politizacijo primera. Kar pomeni, da ne moremo govoriti o neodvisni veji oblast, o sodstvu, ki deluje v imenu ljudi  in mora ščititi njihovo dostojanstvo! 

Dr. Ivan Bele, kazenski pravnik, je v  intervju za Demokracijo ( 22. 4. 2014) dejal: »V primeru Patrie gre pri Janši za konstrukt brez dejstev in dokazov«. In še: »Stvar sodišča je, da preverja, ne pa da ustvarja dejstva, ki jih tožilec ni predložil!«

In kaj pravi Masleša, predsednik VS ?

»Želje dela politike po podreditvi sodstva in celotnega pravosodja lahko vodijo v anarhijo in regresijo ter v vojno vseh proti vsem, kar bi še poglobilo družbeno erozijo.« (Dnevi slovenskega sodstva, Podčetrtek, junij 2014)

In se popolnoma strinjam. Le da on namiguje na tiste, ki so-smo kritični do delovanja sodišč, sama pa vidim tisto politiko, ki je njega postavila na mesto predsednika vrhovnega sodišča, čeprav so bile njegove reference za položaj predsednika VS bistveno slabše od referenc njegovega protikandidata Marka Šorlija.

Drugi problem – molk dobrih ljudi

Črnčec tudi napiše:

»Pri zlorabah državnih organov nad državljani in njihovimi družinami, kot pravi Martin L. King, »ni največja tragedija zatiranje in krutost slabih ljudi, temveč molk dobrih ljudi«.

Dogaja se medijsko ignoriranje in zamolčevanje dogajanja, tudi naših protestov. Pri nekdanjih vstajnikih so mediji neprestano pisali in govorili o protestih civilne družbe. Po padcu vlade Janeza Janše pa naenkrat te t. i. civilne družbe ni več(?), čeprav se družbeno ekonomska situacija še poslabšuje! Kdo je bil torej v ozadju t.i. vseljudskih vstaj in s kakšnim ciljem se je »dogajalo ljudstvo«, je vsakemu funkcionalno pismenemu jasno!

In bodo politiki, zmagovalci volitev, celo angažirali »pravnike multipraktike« s pravne fakultete, da bi na osnovi njihovih analiz odvzeli mandat J. Janši, namesto da bi pozvali vrhovno sodišče k takojšnji rešitvi pritožbe, zahteve po varstvu zakonitosti? Se ga zmagoviti parlamentarci tako bojijo in ga želijo čim prej politično izolirati tako, da ga izločijo iz parlamenta? Zaradi njegovega znanja, sposobnosti in mednarodnih zvez?  Kajti vrhovno sodišče bo slej ko prej moralo zakonito odločiti!