Vera Ban, 17. 8. 14: Zaman žrebate za Janezovo suknjo (povzetek)

Srce je včasih razklano na dvoje. Preštevaš dneve, ure, trenutke in jih združuješ v eno samo vprašanje: »Do kdaj še?« »Do konca«, odgovarja notranji glas, do konca sprenevedave oblasti, ki ni naša, ki diha povsem drug zrak, ki nosi strup po naši deželi. Naša pot je neskončno dolga in nihče od nas ne ve, kdo bo prekinil naše popotovanje po njej. Vrtimo se v krogu, vsak dan obkrožamo stavbo, ki ji v danem trenutku obračamo hrbet v znak protesta zoper nepopravljivo krivico, ki so jo storili Janezu Janši. Zakaj pravim »nepopravljivo«. Zato, ker četudi bi ga danes, ta trenutek izpustili na prostost, mu nihče ne bo povrnil odvzetih svobodnih dni, preživetih v temi negotovosti, nihče zacelil ran družini, ki so jo nasilno razdružili za ves ta čas, odkar so mu odvzeli prostost. Kaj neki je v teh ljudeh? Se imajo za »Uebermensche« ali po naše »nadljudi«, kot je nemški okupator imenoval samega sebe? Ko smo oni dan stali ob bočni strani državnega zbora, nismo vedeli, kaj natančno se dogaja v njegovi notranjosti. Toda zvečer, ko smo na TV zaslonih lahko spremljali dopoldansko dogajanje, smo dojeli, kaj si izmed množice poslancev želi že preskušeni klan tistih, ki so pomagali rušiti predsednika SDS. Ni jim dovolj ječa, v katero so ga pahnili, zdaj se sprašujejo, kako bi lahko »zapornik« sodeloval na sejah državnega zbora, češ da bi bilo to nespodobno, nezaslišano. To, da je prav Janša, kljub statusu zapornika, na volitvah prejel največ volilnih glasov, jih ne gane, to za njih ne obstaja, oni so nad tem, ker se počutijo zmagovalce. Človeški napuh, ki jim brizga iz oči in ušes, pijani od neznanja in lažnih obljub volivcem, hitijo novim pirovim zmagam naproti. Uboga Slovenija. Pribijajo te na križ sramotenja in počasnega umiranja vrednot, od katerih si sijala, ko so te junaki slovenske pomladi povzdignili na prestol svobode in demokracije. Zdaj ti, ki niso želeli tvoje samostojnosti, trgajo s tebe praznična oblačila in onečaščajo tvoje simbole s krvavordečo zvezdo, pod katero je narod ječal toliko let in v imenu katere je slovenska zemlja oskrunjena s krvjo brezštevilnih  nedolžnih žrtev.

Dajmo že vendar vsej tej na novo postrojeni in prerivajoči se četici v državnem zboru vedeti, da zaman žrebajo za Janezovo suknjo. Naša pot ni brezkončna in na koncu nje je cilj, ki smo si ga zastavili. Zato nas poslušajte in se ne sprenevedajte, da nas ne slišite: nikoli ne bomo odnehali, vse do poslednjega trenutka, dokler ne bo svoboden edini politični zapornik v Sloveniji Janez Janša in dokler ne bo izza zaporniških zidov izpuščen Tone Krkovič ter vsi tisti, ki po krivici prestajajo zaporno kazen.

Aleksander Rant, 17. 8. 2014: Vsak dan bomo tukaj in trkali na vašo vest (povzetek)

Sodba v primeru Patria ni samo farsa, je zločin, in zločin se v zrelih demokracijah kaznuje. Pri nas pa se pozdravlja in slavi v določenih političnih krogih. Ali smo sploh še normalna država? Nismo!

Ob mojem času so me na pravni fakulteti v 2. letniku pri predmetu Kazensko pravo najprej naučili, da se brez kraja, časa in načina ne da vložiti niti obtožnice, kaj šele nekoga obsoditi na 2 leti zapora. Danes so ti profesorji tiho! Sodniki, ki bi tako obtožnico, kot je bila v primeru Patria, takoj zavrnili, so tudi tiho, prav tako tožilci! Prisoten je strah pred izgubo službe, pred javno izpostavitvijo. In najlažje je molčati. Zato čestitam vam, ki ste zbrani tu, ker niste tiho, ker hrumite, ker plavate proti toku. Vi ste zadnji branik državljanskega poguma.

Sodba v primeru Patria bo padla, če ne prej, pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. To naj vas ne skrbi. Vprašanje je samo to, koliko časa bo vrhovno sodišče še podaljševalo agonijo Janeza Janše in njegove družine. Sodniki in sodnice, za vas imam samo eno vprašanje: »Ali vas ni nič sram?«

Sram, da ste tiho, ko se kršijo vsa napisana in nenapisana načela prava. Namesto da bi bili varuhi demokracije, se obnašate kot užaljeni despoti in se zavijate v molk.

Mi pa ne bomo utihnili. Vsak dan, ko dovolite, da se ta zločin nadaljuje, bomo tukaj in trkali na vašo vest, po kateri ste prisegli, da boste sodili.

In nikoli se ne bomo utrudili in nikoli ne bomo odnehali!