Tudi jaz se želim pridružiti tistim, ki izražamo svoj protest proti krivičnosti, ki trenutno vlada v Sloveniji. Želim izraziti svoj protest, proti temu, da v 21. stoletju v srcu Evrope nek državljan ni deležen poštenega sojenja. S svojim protestom ne rušimo države, zahtevamo le, da je sodstvo neodvisno in sodbe poštene! Zahtevamo, da smo vsi državljani pred zakonom enaki, da se za vse enako upoštevajo pravne norme in da se nekoga obsodi le na podlagi dokazov in dokazane krivde. Ali je to lahko danes v letu 2014 prepovedano?

Ali smo zato, ker zahtevamo pravičnost za vse državljane enako, protidržavni element.
Ali smo tudi mi lahko zaradi tega kaznovani in obravnavani kot proti državni element? Zakaj se nekateri državljani, ki so tudi prepričani v krivičnost obsodbe Janeza Janše, ne upajo udeležiti protestnega shoda in ne upajo tukaj spregovoriti? Zakaj se bojijo? Bojijo se za svoje službe, bojijo se posledic, bojijo se, da se bodo tudi sami znašli na Dobu, čeprav niso storili nič narobe. V kakšni državi živimo, če se moramo bati za službe, za svojo svobodo, če povemo kaj si mislimo?  
Ko se pogovarjam z svojimi prijatelji izven meja Slovenije, ne morejo verjeti! Mislijo, da jim govorim zgodbe izpred 60 – 70 let iz časov najhujšega komunizma ali pa iz današnje daljne Severne Koreje. Toda to, da je Janez Janša že 56. dan v zaporu na podlagi montiranega procesa in krivične sodbe ni zgodba! To, da je naša Urška in Črt in Jakob, ki je včeraj brez očeta praznoval prvi rojstni dan, brez moža in očeta, ni zgodba in niti Koreja! To, da ena stranka ni smela normalno sodelovati na Državno zborskih volitvah ni zgodba iz ne vem katere diktatorske države.
To je žal kruta resnica in sramota za Slovenijo in za vse tiste, ki sprejemajo takšne odločitve.

Kot je dejala Urška, možno je razumeti, da kdo koga ne mara, da kdo nekomu ni všeč, ni pa mogoče razumeti, da nekdo nekomu privošči, da se mu dogaja krivica.

Janez Janša si zasluži pravico, ne potrebuje milosti.  

Življenje in zgodovina se vedno odvija tako, da nekoč pride vse na svoje mesto. Pravica je včasih na razbolelih nogah, hodi počasi, a vedno pride! Tudi do Janeza bo prišla. Takrat bo dobil zadoščenje on in vsi mi. Toda krivic, ki so se zgodile in trpljenja njega in njegovih naj bližnjih se ne da nikoli izbrisati. Škode, ki je bila zato storjena Slovenji in Slovenkam in Slovencem se ne da nikoli popraviti. In s tem računajo, nad tem se naslajajo, v tem uživajo. Kakšni ljudje so to?

Bodimo pogumni, ko je pogumen Janez, kot je pogumen Tone in je pogumna Urška. Stojmo jim ob strani in pomagajmo lajšati njuno gorje. Nekoč bomo skupaj dobili zadoščenje, ker pravica na svojih razbolelih  nogah prihaja, prihaja počasi a zanesljivo. Trdno vemo, da je že blizu!

Srečno Janez, srečno Tone, srečno Urška, Srečno Slovenija!

Janko Poženik

Ljubljana 14.8.2014