Poglejmo nekaj značilnosti demokratičnega socializma.
 
Demokracija mu je krinka za ohranjanje in prihajanje na oblast. V to krinko spada znan stavek, volivci imajo vedno prav. Jaz pa trdim, da nimajo in da se motijo. Včasih na žalost to spregledajo prepozno. Ali so volivci imeli prav, ko so v Italiji spravili na oblast Musolinija in v Nemčiji Hitlerja. Ne niso imeli prav. In še marsikje ne, tudi v Sloveniji se motijo.
 
Demokratični socializem se za doseganje oblasti poslužuje konstruiranih afer in medijskih trikov. Temu smo v Sloveniji priče pred vsakimi volitvami. Do sedaj še niti ene volitve po plebiscitu niso bile čiste. Zunanji opazovalci seveda tega ne vidijo, ker so prepričani, da če je formalno vse v redu in če ni incidentov, da so volitve legitimen in legalne. Pomislimo samo na to, kaj so mediji počeli s Pučnikom kot predsedniškim kandidatom, kako so uporabili afero Depala vas in orožarske zgodbe vse do Patrie in protikorupcijske komisije, kako so Arharja sesuli za tri tisoč evrov kot predsedniškega kandidata in kako so eno leto promovirali Petrleta, da so ga v finišu sesuli in postavili za predsednika Turka. Višek vseh teh manipulacij pa je bil dosežen pred zadnjimi volitvami, ko se je v to igro spustila celotna pravosodna veja oblasti in strpala Janeza Janšo v zapor. Nekdo mi je pisal, g. Štuhec, ali bi se vi tudi za levega politika tako zavzeli kot se za Janeza Janšo? Moj odgovor je, da, samo pokažite mi enega, ki z njim tako delajo kot z Janezom Janšo. In dokler bomo imeli demokratični socializem ga tudi z lučjo pri belem dnevu nihče ne bo našel. 
Dalje demokratični socializem deluje iz ozadja. V ospredju ima lutke, tiste, ki se mu pustijo da jih ima na vrvici zaradi koristi, privilegijev ali zaradi strahu. Poglejmo, ali v nekdanji vzhodni Nemčiji, Poljski, Češki, Slovaški in Madžarski nekdanji tajni agenti komunističnega totalitarneg režima tako sproščeno, samozavestno in neovirano delujejo naprej kot v Sloveniji? V Putinovi Rusiji in podobnih državah ja, v prej naštetih, ki nimajo več demokratičnega socializma pa ne. 
 
V demokratičnem socializmu ne vodijo države tisti, ki so izvoljeni na volitvah, ampak oni, ki mislijo, da imajo od revolucije naprej dedno pravico na oblasti. Poglejmo samo naše voditelje staro novih sindikatov, ki niso nič drugega kot orodje demokratičnega socializma, v katerem so bili blef za delavce in podpora režimu. In to počnejo še danes, nekateri brezsramno slavijo in častijo komunistično tradicijo in delajo za njeno prihodnost. Kakor da niso prav delavci sesuli komunizma začenši s poljsko Solidarnoscjo. Vprašajmo se, koliko štrajkov in protestov so uprizorili pred nekdanjim SCT in Ivanom Zidarjem, Corleoneom slovenskega gradbeništva? Kolikokrat so protestirali pred zgradbami kliničnega centra zaradi gradenj brez finančnega dna in zaradi nabave opreme po liberalno kapitalističnem modelu slovenskega demokratičnega socializma. Takoj pa so bili na cesti, ko je bila na oblasti osamosvojitvena strankarska garnitura.
 
Don Corleoneju določeni eksponenti slovenske psihiatrije pišejo zdravstvena spričevala, da mu ni potrebno v zapor, za razliko od nekdanje krščansko demokratske tajnice Tovšakove, ki je samo ribica v mlakuži slovenskega gradbeništva. Tudi to so sadovi pravičnosti po meri demokratičnega socializma.
 
Režiserjem demokratičnega socializma je uspelo slovensko telo razdeliti na demokrate, demokratične socialiste z nostalgijo po komunizmu in indiferentiste ali brezbrižnike, ki verjamejo, da so v politiki vsi isti, kar pomeni vsi iste barabe. 
Če so vsi isti potem bi po indični sodbi moral Kučan sedeti z Janšo v zaporu, ker je na znan način, točno določen čas in na znanem kraju bil predsednik stranke, ki je vse do devetdesetih let s svojimi tajnimi službami delovala proti človekovim pravicam. 
Torej niso vsi isti, ker eni pijejo kavo v Zvezdi, drugi pa cikorijo na Dobu. 
 
Indiferentisti ali brezbrižniki so tisti del volilnega telesa, ki jih Tošev laboratorij in drugi strokovnjaki za javnost imenujejo neopredeljeni. Biti neopredeljen, to je po verziji demokratičnega socializma dejansko najbolj demokratično. Ko nisi ne za enega ne za drugega, pač pa zase in svoj žep ali koristi. Temu se reče po moderno biti pragmatičen. 
Kakšni dve leti po plebiscitu je veljalo, da ti mora biti nerodno, če si levičar, ker po tem ne moreš biti liberalec; danes pa še ti vedno mora biti nerodno, če si krščanar kot so to skovali v javnosti, ker po tem si itak cerkven. Ni pa ti potrebno biti nerodno, če si demokratični socialist, ker od kar je demokratični socializem posrkal vase najbolj divji liberalizem in tajkunski kapitalizem, smo dobili nekakšen sistem neopredeljenih, oziroma nekakšno slovensko verzijo neuvrščenih.  Mi, ki smo se še borili za tekovine naše revolucije vemo, da edino demokratični socializem zagotavlja delovna mesta in socialno varnost za gastarbeiterje  po Evropi, z nakupovanjem v Trstu in Avstriji, da edino v demokratičnem socializmu skrbijo za ekološki promet med parnimi in neparnimi registracijami in da edino v demokratičnem socializmu ni razredne družbe, ker eni imajo revolucionarne pokojnine, drugi pa socialne plače za katere so prvim strašno hvaležni. 
 
Spoštovani, mi smo tu za to, ker živimo v demokratične socializmu, v katerem je tudi v sodni veji oblasti pravičnost razdeljena na tiste, ki podpirajo sistem demokratičnega socializma in na one, ki bi ga radi zamenjali z vsem, kar je zapisano v preambuli slovenske ustave in v njenih splošnih določbah iz časa osamosvojitve naprej. 
 
Ko bodo osamosvojitelji na prostosti skupaj z revolucionarji in udbovci, takrat se bo morda ponovno prižgal plamen upanja, da demokratični socializem ni usoda naših in prihodnjih generacij, še manj pa odskočna deska za tisto, kar je indični zapornik Janez Janša imenoval levi fašizem in so ga popadli kot volkovi. V političnih analizah je na žalost imel prevečkrat prav, da bi lahko ob levem fašizmu zamahnili z roko. Bojimo se uporabljati ta pojem, ker je s tako silovitostjo bil javno odbit. Demokratični socializem mu tlakuje pot, pa me briga, če se kdo s tem strinja ali ne, pa me briga kaj bodo modrovali Delovi, Dnevnikovi in drugi komentatorji, ki od demokratičnega socializma dobro živijo in pijejo kavico na mesto cikorije.