Deželsko sodišče Poljane po skupaj trinajstih urah mučenja obsodi žensko na smrt na grmadi. Obtožena je čarovništva. Nobenih dokazov, le »indici«: skupaj s soobtoženkami naj bi letala na »hudičeve shode«.

Domnevne čarovnice in čarovnike naj bi poleg tega zanesljivo spoznali še po  naslednjih »indicih«: bolezni, toča, grmenje, pozeba, škodovanje živalim in ljudem, preprečevanje rasti posevkov, spolno občevanje s hudičem... V obdobju med 1546 in 1714 so na Štajerskem in Kranjskem po grobih ocenah sežgali več kot petsto ljudi in to zgolj na podlagi »indičnih sodb«.

Največkrat so imeli sodniki popolnoma čisto delo. Sami preiskave namreč niso vodili, ampak so to izvajali posebni preiskovalci skupaj s krvnikom, ta pa s hlapci. Preko zakonodaje so imeli velik vpliv na potek in razširjenost čarovniških procesov krvni sodniki, ki so jih vodili. Ob praznovernost takratnih sodnikov se je spotaknil tudi naš znani polihistor J.V. Valvasor.

Čarovniški procesi so bili brez dvoma justični umori.

INDIČNA SODBA, PRIMER ŠT. 2

Leto Gospodovo 1958.

Z Jožetom Pučnikom so se jeseni 1958 ukvarjali različni politični forumi, takoj za njimi pa organi pregona. Konec oktobra 1958 so ga priprli in v naslednjih mesecih v ljubljanskem zaporu intenzivno zasliševali. Pučnik naj bi ustanavljal skupino oseb, ki naj bi imela namen zrušiti oblast delovnega ljudstva. V pismih sovaščanu iz Črešnjevca naj bi le-tega nagovarjal, naj poizveduje pri delavcih, kakšno je njihovo razpoloženje do oblasti. Še več, Jože naj bi naklepal ustanavljanje trojk, ki bi izvajale sabotaže…. Prav tako naj bi Pučnik s pisano besedo delal sovražno propagando proti državni in družbeni ureditvi. Pri tem so v obtožnici na prvem mestu omenili članek Naša družbena stvarnost in naše iluzije.

Pučnik teh absurdnih obtožb seveda ni priznal. Okrožno sodišče v Ljubljani ga je obsodilo na 9 let strogega zapora. Ob splošni amnestiji leta 1961 so mu kazen znižali na sedem let, po petih letih pa je bil junija 1963 pogojno odpuščen. Ker je v Perspektivah ponovno objavil nekaj odmevnih člankov, so ga maja 1964 ponovno aretirali in obsodili sovražne propagande. Preklicali so pogojni izpust, kar je pomenilo, da je moral za 2 leti in štiri mesece še enkrat v zapor, tokrat na Dob. Dvajset mesecev je preživel v samici. Žena in mali sinko sta se skozi življenje prebijala brez njega. Ko se je Jože po odsluženih dveh letih zapora vrnil na svobodo, je neuspešno iskal zaposlitev...

Po koncu druge svetovne vojne in komunističnem prevzemu oblasti je bilo v Sloveniji ogromno političnih in montiranih sodnih procesov proti t.i. »razrednim sovražnikom«: proti domnevni opoziciji, kmetom, trgovcem, obrtnikom, industrialcem, članom in podpornikom ilegalnih skupin, duhovnikom, Nagodetov proces, dacahuski procesi itd. Večina je bila obsojena zaradi političnih razlogov. Običajno so bile izrečene zelo visoke kazni, mnoge tudi smrtne.

Ti procesi na podlagi revolucionarnega sodstva so bili brez dvoma justični umori.

Povojni pravosodni sistem je nastajal že med vojno na temelju sovjetskega revolucionarnega boljševističnega prava. Pravo in pravni sistem sta bila popolnoma v rokah politike. Decembra 1945 je Edvard Kardelj dejal, da morajo sodišča »soditi, kakor hoče Partija. Na sodišču mora biti OZNA.« Sledila je čistka v sodniških vrstah in na sodiščih so začeli soditi »sodniki laiki« brez pravne izobrazbe. Pravosodni sistem je na temelju monopolne in totalitarne oblasti partije po koncu druge svetovne vojne najhujše in sistematično kršil človekove pravice in svoboščine.

INDIČNA SODBA, PRIMER ŠT. 3

Leto Gospodovo 2014. Primer Patria in obsodba brez dokazov, temelječa na nizu insinuacij, ki niti ne zadoščajo kriteriju t.i. indične sodbe. Zastrašujoča sodba naj bi prazaprav zastrašila nas, Slovenke in Slovence. Še enkrat, kot že tolikokrat v naši preteklosti, nam sodstvo žuga s prstom in dokazuje, da je vsemogočno orodje in da je lahko jutri namesto Janeza Janše, Toneta Krkoviča ali koga drugega na njihovem mestu prav vsakdo od nas. Ne slepimo se. Bomo čez pet, petdeset ali petsto let že spet govorili in pisali o justičnih umorih? Bodo Janez, Tone, njune družine in mnoge druge žrtve slepe, gluhe in zvezane justice zgolj suhoparni primeri ne-pravice v učbenikih?

Slovenija s primerom Patria kot vrhom ledene gore dokazuje, da je morda obdobje čarovniških procesov bližje kot zaščita temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Jože Pučnik je deset let po nastanku samostojne slovenske države ocenil, da je "neodvisnost sodstva skrhana in mestoma zelo omejena". Kaj šele bi dejal petindvajset let po začetkih slovenske pomladi, ko se zdi, da "strukture neformalne oblasti nekdanje in sedanje vrhuške" svoj uničujoči vpliv še krepijo?

Pravna država in enakost pred zakonom sta temeljna elementa demokratične družbe. Zato je zaskrbljenost ob primeru Patria in stanju slovenskega pravosodja, na kar opozarjajo tudi evropske institucije, na mestu. Zato je naša temeljna človekova pravica, da svoje nestrinjanje s početjem oblasti, tudi in še posebej s početjem sodnih oblasti, izrazimo. Danes ga izražamo že šestdeseti dan! Mirno, kulturno in dostojanstveno, čeprav bi nas nekateri t.i. strokovnjaki želeli kriminalizirati. Sporočamo jim, da si temeljnih človekovih pravic in svoboščin ter našega človekovega dostojanstva ne pustimo odvzeti! Svoboda Janezu Janši! Svoboda Tonetu Krkoviču! Svoboda Sloveniji!