V Sloveniji tega nismo naredili, ker nismo izvedli lustracije. Kljub veliki želji po demokratični in pravni ureditvi lahko danes rečemo, da tranzicija, prehod v novo obdobje, ni uspela. Nismo odpravili in nismo premagali starih vzorcev razmišljanja, nismo decentralizirali države in nismo razbili monopolov, nismo kaznovali kršiteljev človekovih pravic, ostajamo ujetniki totalitarne misli.
 
Resolucija je predvidela tudi posledice neuspešnega prehoda v demokracijo. Takole pravi: »V najboljšem primeru bodo vladali oligarhija, namesto demokracije, korupcija namesto vladavine prava in organiziran kriminal namesto človekovih pravic.«
Točno to se nam dogaja v Sloveniji. Oligarhija je oblika vladavine, kjer je politična moč v rokah peščice ljudi na podlagi sorodstvenih vezi, tradicije in nepošteno pridobljenega bogastva, majhna skupina »posvečenih«, ki jo lahko imenujemo Kučanov klan, tranzicijska levica, strici iz ozadja…. Da v Sloveniji vlada korupcija najbrž ni treba posebej poudarjati. In da sodstvo pri tem ne naredi tistega, kar bi moralo. Kaznovati tiste, ki so krivi, ko so koruptivni, ki ne plačujejo svojih delavcev, ki jim ne plačujejo prispevkov, ki za sabo puščajo dolgove in opustošena podjetja, skratka organiziran kriminal, ki nas dnevno ropa in siromaši, krade tisto, kar so ustvarjali rodovi Slovenk in Slovencev. Do teh je naše pravosodje zelo prizanesljivo in postopki se vlečejo v nedogled, najpogosteje do zastaranja. Pohiti pa takrat, ko je treba oprati imena »njihovih« npr. Zemljariča, Perčiča in drugih. A pravosodje si dovoli še več.  Dovoli si asistirati tej majhni skupini, omrežju, katerega ujetniki smo, in jim z odstranitvijo glavnega konkurenta vedno znova olajšati pot na oblast. Za vsako tako instant vlado, pa Slovenija postaja čedalje večje pogorišče.
Janez je že 60 dan v zaporu. V krivičnem zaporu, ker ni kriv. Tožilka, ki je postopek začela, je že pobegnila med odvetnike, saj ve, da bo njen slavni primer propadel in se razblinil kot milni mehurček. Kriminalist Kos, avtor afere, pa ne prve, že dela na novi zadevi. Sodniki se skrivajo in odlašajo z odločitvijo, čeprav vedo, da Janez ne bi smel biti v zaporu. Kot noji tiščijo glave v pesek, prepričani, da se jim, ko bo sodba padla, ne bo zgodilo nič. Saj so samo služili sistemu, klanu, omrežju.
 
To, kar Janezu očitajo – trgovino z orožjem in okoriščanje – omrežje, Kučanov klan ves čas počne samo. To je bil in je glavni vir sredstev za vzpostavitve novih strank, financiranje medijev skozi katere nam prodajajo namišljeno resničnost in vplivajo na javno mnenje, plačevanje sodelavcev ter kupovanje podjetij.  
Janez je v zaporu, ker se ga bojijo. Bojijo se njegove neposredne in tehtne besede, bojijo se njegovih odločnih in demokratičnih dejanj, bojijo se njegove odkrite borbe za demokratizacijo Slovenije, bojijo se resnice, ki so jo zazidali za desetine pregrad, resnice, ki so jo uspešno požgali ali pa je ostala skrita v zaprtih arhivih. Bojijo se vsega, kar bi kot predsednik vlade še lahko naredil za Slovenijo. 
 
Zato se danes ne spopada Janez Janša z Milanom Kučanom in mi protestniki s sodniki in levi z desnimi. 
Dogaja se spopad vrednot. Bo zmagala laž ali resnica? Bo zmagala goljufija ali poštenje? Bo zmagalo zlo ali dobro?
Prepričana sem, da dobro. Ker nas je veliko. Več kot si mislijo, več kot pričakujejo. Več kot ocenjujejo. 
In ker bomo vztrajali. Dokler ne zmagajo resnica, poštenje, dobro. Takrat Janez ne bo več v zaporu, ampak bo predsednik vlade. In takrat se bo začela prava demokratizacija Slovenije.  
 
To si želimo, to pričakujemo, to zahtevamo.
 
Svoboda Janezu, svoboda Sloveniji.