Verjamem, da danes govorim v imenu številnih mladih, ki še vstopamo na pot samostojnih odločitev in soočanja s težavami, ki jih prinaša odraslo in odgovorno življenje. Iz dneva v dan se sprašujemo, kaj se dogaja z našo pravno državo in kako lahko do dogodkov, kot je ta, zaradi katerega vsak dan stojimo tu, sploh prihaja. Iz dneva v dan težje nam je, ko ugotavljamo da se pojem pravna država izgublja in da marsikdo očitno ne ve več, kaj pravna država pravzaprav pomeni in kakšen naj bi bil njen namen. Kako lahko mi, mladi in seveda tudi vsi ostali, zaupamo v institucije, ki po sumljivih poteh, brez dokazov zapirajo nedolžne ljudi in hkrati na ulici srečujemo osebe, ki so odgovorne za nasilne prestopke, za katere ne bodo nikoli odgovarjali? Zakaj naj torej verjamemo, da se ne bo kaj podobnega zgodilo tudi nam, ali kateremu od naših bližnjih.

Kako naj se počutimo mladi, katerih predniki so trpeli v režimih, ki niso spoštovali človekovih pravic in hkrati videvamo predstavnike naših vodilnih institucij, ki še dan danes te režime poveličujejo in jih tudi praznujejo? S poveličevanjem teh režimov poveličujejo tudi sistematično kršenje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, česar si ljudje na vodilnih položajih zagotovo nebi smeli privoščiti oziroma bi morali biti za to kaznovani. Poveličevanje totalitarističnih simbolov zagotovo ne sodi v demokratične institucije, kot tudi ne v zavest ljudi, ki vodijo demokratično državo. Že sama ideja, da se nekaterim to zdi dobrodošlo, je zaskrbljujoča.

Vprašanje, ki, verjamem, muči ogromno število mojih kolegov in kolegic je tudi, kako lahko verjamemo v to, da bomo s trdnim delom, učenjem in spoštljivim odnosom lahko v takšni državi prišli do življenja, ki si ga zaslužimo, ter hkrati dnevno spremljamo številne prijatelje, ki se z diplomo ali magisterijem rajši selijo v tujino, ker enostavno pri nas dela za njih ni, država pa ne naredi ničesar v smeri, da bi te mlade obdržala in jih ponudila alternativo.

Osebe, ki bi nam morale dati odgovore na ta vprašanja, se tega več kot očitno izogibajo in preusmerjajo pozornost na situacije, ki so po njihovem mnenju bolj pomembne. Zakaj dovolimo, da eni in isti postopki, o katerih se govori že dolga leta, iz leta v leto hromijo iskanje rešitev in izvajanje demokratičnih sprememb? Kdo bo torej čez nekaj let odgovarjal za situacijo, v kateri se bomo znašli, če že danes ne morejo ugotoviti, kdo je kriv za kaj in slepijo ljudi z zapiranjem tistih, ki so pravzaprav za našo državo naredili največ, vendar ne popolnoma po njihovem okusu.

Prav zaradi njih, ki so se trudili, da nam mladim ponudijo možnosti, da zaživimo v naši Sloveniji, da na zemlji, na kateri smo bili rojeni, uresničujemo naše sanje in skrbimo za njen nadaljnji svoboden, demokratičen razvoj, moramo vztrajati in zahtevati, da se stvari izboljšajo, da se vse krivične sodbe razveljavijo, da se spoštuje človekove pravice in da se ljudem omogoči, da na demokratičen način izrazijo svojo voljo, ki bo nato tudi brez sprenevedanj upoštevana.

Zato svoboda Janezu Janši, svoboda Tonetu Krkoviču in svoboda Sloveniji!