V demokratični državi sodišča sodijo v imenu ljudstva. Državljani pa naj bi sodelovali pri oblikovanju države in njenega delovanja. V Sloveniji pa sodišča sodijo v imenu posameznikov, ki diktirajo njihovo delovanje, ostali državljani pa smo v svojem nestrinjanju preslišani.

Kot mlada oseba sem razočarana nad potjo po kateri gre naša država. Nenehno zadolževanje in nesposobno vodenje države nas sili k razmisleku kakšna prihodnost nas tukaj sploh čaka. Poleg slabe gospodarske slike v državi pa nas vseskozi spremlja tudi kriza vrednot. Zdi se, kot da je v naši državi dovoljeno vse. Tudi odstranitev političnih nasprotnikov. Čas je, da se resno vprašamo kam to pelje in kaj ta dejanja pomenijo za mlajšo generacijo, ki vso dogajanje spremlja in se zgraža nad dejstvom da so pač vsi enaki in da nihče ne more ničesar spremeniti.

Pomembno je, da z odgovornimi odločitvami pokažemo, da se Slovenija lahko vrne na pravo pot. Tukaj pa so prvi na vrsti sodniki. Sprejeti morajo posledice, ki so jih povzročile njihove odločitve in krivice nemudoma odpraviti. Vsaka ura, ki jo nedolžen človek preživi v zaporu je preveč in pomeni izgubljen čas, ki mu ga ne more nihče vrniti. Zato je na nas da še naprej opozarjamo na nepravilnosti in krivice tudi če nismo vedno slišani.

Verjamem, da bo resnica našla svojo pot  in da bodo naša prizadevanja poplačana. Upam pa, da bo primer procesa Patria služil kot opozorilo nadaljnjim generacijam, ki bodo upravljale z državo. Čas bo namreč še pokazal kakšno škodo je proces pustil v državi in v družbi.

Svoboda Janezu Janši, svoboda Tonetu Krkoviču in svoboda Sloveniji!