Kot najstnica, je bila moja prva skrb vse prej kot politično dogajanje, a kljub temu sem v sebi nosila prepričanje, da je nova država nekaj najboljšega , kar se nam je lahko zgodilo. Osamosvojitelji so bili zame heroji in še vedno so.
A kmalu sem spoznala, da pa vsi le ne delijo mojega pogleda na demokratično državo. Profesorica kemije Golobova ga zagotovo ni. Leta 1993 si je na meni privoščila nekaj, česar si noben pedagog ne bi smel.
Še danes slišim njene besede: »Veste, zakaj vas sovražim?« me je vprašala. Malce začudeno sem jo pogledala. »Ne?« »Ker sovražim Janeza Janšo.« In kaj imava kemija in jaz z vašim sovraštvom, sem si mislila.
Čeprav se z grenkobo spominjam omenjenega dogodka, sem profesorici Golobovi hvaležna, saj sem kmalu razumela, da Slovenija le ni tako demokratična in svobodna, kot bi morala biti. Nekdanji upravljavci totalitarne države ne le, da so si nadeli le masko demokracije, da so lahko s srcem in denarnico ostali v Jugoslaviji, temveč so gojili sovraštvo do osamosvojiteljev.
Po končanem študiju so me na Zavodu za zaposlovanje ponovno spomnili na dejstvo, da so politični priimki in priimki na -ić težje zaposljivi. »Da se jih delodajalci otepajo,« me je razsvetlila osebna svetovalka. To sem namreč dobila po tem, ko mi je prva svetovalka zabrusila: Če mislim, da bom imela privilegije, ker se tako pišem, se motim.
Danes vem in lahko tudi sami vidite, da ne drži, da so politični priimki in priimki na –ić težje zaposljivi, le pravi morajo biti. Pravi v smislu, da so del udbomafijskega sistema in da le tega s svojim delovanjem v družbi ne ogrožajo.
Za potrebe ohranjanja sistema se je vsa leta obratno sorazmerno gradila tudi medijska podoba nekdanja komunističnih veljakov in osamosvojiteljev. Bolj ko so zadnjega partijskega šefa Milana Kučana slikali kot največjega demokrata vseh časov, bolj je Janez Janša postajal princ teme in grožnja demokraciji.
Saj se verjetno spomnite, kako je Ministrstvo za kulturo z davkoplačevalskim denarjem podprlo nekakšno stvaritev samooklicanih umetnikov Jaz sem Janez Janša.
Osovraženi, sodno in medijsko preganjani, zasmehovani in odstranjeni iz družbeno političnega življenja pa so bili vsi, ki niso prodali duše udbomafiji in so si upali povedati, kakšno je resnično stanje v slovenski družbi.
Medijska demonizacija Janeza Janše in stranke SDS pa je šla tako daleč, da si npr. danes ljudje ne upajo glasno izraziti svojih političnih preferenc, ker se bojijo, da bi lahko izgubili službo.
Kot mi je znano, tudi v menzi sodišča lahko govorijo na glas le sodniki, ki so pravega političnega prepričanja, ostali uslužbenci bolj ali manj molčijo.
Za apartheid v Južnoafriški republiki ste vsi slišali. Beseda v angleščini in afrikanščini pomeni ločenost in je politična doktrina, s katerim je vlada Južnoafriške republike imenovala svoj sistem rasne segregacije, zatiranja in izkoriščanja med leti 1948 do 1994. Ta sistem je omogočal belcem, ki predstavljajo manj kot petino prebivalstva, da so vodili politiko Južnoafriške republike.
Lahko bi rekli, da tudi v Sloveniji zaradi nedokončane tranzicije ter kontinuitete s prejšnjim režimom še vedno živimo apartheid; kjer je iz družbenopolitičnega življenja in odločanja odstranjen vsakdo, ki bi ogrozil ustroj države; kjer lahko brez dokazov zapirajo politične tekmece; kjer nas zmerjajo z drugorazrednimi državljani ter drhaljo; kjer Delov režimski novinar ob zadnjem državnem prazniku dnevu samostojnosti na Twitterju mirne vesti zapiše, da je »Samostojnost = osamosvojitev od osamosvojiteljev. Osama«.
Metoda pasivizacije je bila tudi v rajnki Jugoslaviji nekaj povsem vsakdanjega; torej, osamitev (ali osama), s katero so ljudem preprečili kulturno in družbeno udejstvovanje. Kot je danes znano je bil tedaj žrtev pasivizacije tudi pisatelj Boris Pahor. To je naročil nekdanji šef slovenske Udbe Janez Zemljarič v akciji, ki se je imenovala Jambor. Tako naj bi v sedemdesetih letih Pahorja spremljalo približno 13 agentov Udbe.
Današnja osama se od totalitarne, udbovske osame razlikuje le v tem, da se izvaja na bolj prefinjen način. Cilj pa je ostal isti: ohranjanje oblasti z vsemi sredstvi in skrb za to, da bi bila najvišja nomenklatura politično in materialno preskrbljena.
Vemo, da Janez Janša sam po sebi ni ovira »Organizaciji« kot udbomafijo imenuje pokojni Danilo Slivnik v knjigi Kučanov klan. Politik Janez Janša pa je nesprejemljiv in nevaren tranzicijski levici, ker pomeni resno grožnjo tiraniji statusa quo komunistov. Je simbol slovenske pomladi in protikomunizma.« Zato se ga je bilo za vsako ceno, v stilu »diskreditacija/likvidacija«, potrebno znebiti.
Zaprli so nam slovensko pomlad, zaprli so nam demokracijo.
Zato dragi podporniki pravice in resnice:
Svoboda Janezu Janši, svoboda Tonetu Krkoviču, svoboda Sloveniji!
Aug 23, 2014