Furet v nadaljevanju izpostavi razmišljanje  profesorja  Élia Halévya, ki je leta 1936   opredelil  to obdobje kot »ero tiranij«. Halévy je objasnil, da  diktatura opredeljuje začasno stopnjo političnega stanja na poti v svobodo, medtem ko je tiranija onkraj tega obzorja, zadostuje že sama  sebi in noče upoštevati drugega cilja. Izvira iz izrojene demokracije in nasprotij socializma. Furet  sklene svojo knjigo s  spoznanjem o pravi naravi komunizma, katerega izpeljanka je socializem. Žal je prekmalu umrl, da bi videl, kam vse so do danes  socializmi v svetu pripeljali narode, države in posameznike.

Niti ena država, v kateri vlada ali je vladal socializem, ni bila uspešna, niti do kraja demokratična. Socializem kot tak zanika posameznika, zato ta v svojem antropološkem smislu vstane iz sivine, v katero ga potisne, toda ne po naravnih poteh ustvarjalnosti, komunikacijske odprtosti in altruizma, temveč v  strahu golega preživetja subjekta in telesa. Pri tem pozabi na  druge, empatijo,  vrednostne reference, ostaja pri grobi tekmi preživetja, naj bo v čisti osnovi ali sofisticiranem potrošništvu. Pozabi na svojo podstat, narod, brez katerega subjekta nikoli ne bi bilo. To pa je usodna napaka- pozabiti na svoj narod in na sočloveka.

Tine Hribar v  svojem eseju Slovenska državnost v znameniti 57. številki leta 1987  med drugim pravi: »Kajti temeljno načelo vseh marksistično leninističnih partij, za kakršno se v svojem statutu razglaša tudi ZKJ, je demokratični centralizem. Ker in kolikor ima Partija avantgardno ( vodilno) vlogo ne samo v razmerju do delavskega razreda, ampak v družbi in njenem  političnem sistemu sploh, se njeno načelo demokratičnega centralizma tako rekoč stihijsko, samodejno pretvarja v tendenco po centralizirani demokraciji.« Hribar nato pristavi: »Pojma demokracija v tem kontekstu seveda ne smemo razumeti  v smislu evropske novoveške misli. Ker je marksizem – leninizem stopil na prizorišče brez zares samostojne teoretske terminologije, si je svoje besedišče oblikoval tako, da je privzel že oblikovane pojme. A ker jih je imel za buržuazne, jih je hotel na vsak način razburžoaziti. Na primer z dodatnimi epitetoni. Nastale so sintagme, kakršna je »ljudska demokracija«, ki so z etimološkega ali lingvističnega vidika nesmiselne, čisti pleonazmi, imajo pa svojo ideološko vrednost.« Tine Hribar ob koncu misli  pojasni, da  besedni spaček v sprevrženi marksistično leninistični ideologiji pomeni  ne »oblast ljudstva«, temveč »oblast delovnega ljudstva, ki je v svojem temelju delavski razred, na čelu katerega je Partija kot avantgarda delavskega razreda.«. Torej, pravi Hribar, »»ljudska oblast« kot  »dosledna ljudska demokracija«, dejansko ne pomeni nič drugega kot »demokracijo, v kateri si je oblast privzela Partija«.

In kje smo z demokracijo danes? Natanko tam, kot smo bili leta 1987, ob izidu 57. številke Nove revije,  besedila, ki je sprožilo procese prebuditve naroda, boja za samostojnost slovenskega naroda in države, prebujenju ustvarjalnega človeka, slovenskega človeka. Le da smo bili takrat  vrednostno na boljšem, v polnem zavedanju  bede socializma, o katerem je Slavenka Drakulić napisala duhovito knjigo:  »Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali«, ob katerem se danes lahko le še zjočemo.

Dogajanje vsega tistega časa  tako razumem  kot nezadostno, to pa zato, ker je totalitarna oblast s kratkimi presledki imela monopol nad izobraževanjem od konca druge svetovne vojne do danes  in  uspela vzgojiti  natanko zadosti premalo kritičnih državljanov, da bi razumeli, da odsotnost socializma ne pomeni zgolj zadostne količine toaletnega papirja in pralnega praška, kave in kavbojk pa še tistih reči iz katalogov. Kajti po svetlih trenutkih padca berlinskega zidu, pojava perestrojke v Sovjetski zvezi, pogumnega, danes osovraženega Gorbačova ter  človeka dejanj, Jelcina, in najsvetlejšega trenutka slovenske zgodovine, osamosvojitve, je prehitro padel zmagoviti Demos in mlačni Janez Drnovšek je omogočil narodu vse - kavo, pralni prašek, kavbojke in celo avtomobile. Zato je nekritični del slovenske javnosti verjel, da je nastopila demokracija.

V resnici je bilo demokratičnih trenutkov v Sloveniji  malo. Vse, kar je ob številnih žrtvah, kamor sodita   tudi dr. Jože Pučnik in Janez Janša, ki ju je zaprla totalitaristična oblast, pripeljalo do osamosvojitve,  kljub neizmernemu oviranju, ki  mu je kraljevala razorožitev  slovenske Teritorialne obrambe, so kratkotrajna obdobja, med katere sodijo mandati  vlad dr. Bajuka in Janeza Janše ter začetno obdobje slovenske države z Demosom na čelu.

Danes se sprašujem, kje vendar tiči slovenska kritična misel, če že ni široko razširjena, jo morda še premorejo intelektualci, kot je dr. Tine Hribar?  Toda ne slišim ga. Je morda zbolel, zaspal? Kje so pravičniki, ki jim je šlo za narodovo telesno zdravje, npr dr. Dušan Plut? Ki ga je bolelo odlaganje  strupenih snovi v kotanje okoli Semiča? A bolezen človeške duše ga pa ne boli?

Vse to kaže, da je v naši državi narobe vse. Niti ena stvar ne deluje, ko bi bilo treba. Slovenski jezik se pači na vsakem koraku,  slovenska glasba je talka vseh drugih  vrst  glasb, po ulicah prestolnice tuli zmešnjava zvokov, slovensko univerzo prehitevajo druge svetovne univerze po desni,  znanje naših osnovnošolcev in srednješolcev   po kriterijih  mednarodnih raziskav katastrofalno pada, državni birokrati se delajo norca iz državljanov, na operacije v zdravstvu  je treba čakati nerazumno dolgo, brezposelnost vztrajno in močno narašča, javni dolg se noro dviguje, Partija pa vlada s svojimi aparatčiki, tule za nami pa se totalitaristično sodstvo  zvija od smeha nad težavami ljudi z nerazumno dolgimi sodnimi postopki,  številnimi sodbami, ki so kršile človekove pravice. Ampak kavo pa kavbojke pa toaletni papir pa še imamo.

Pred kratkim me je klicala  znanka in  me vprašala, zakaj vendar je moja stranka  (naj povem da pripadam SDS in sem na to ponosna)  talka Janeza Janše, in kako bi bilo lepo, če bi se lepo sporazumeli z zmagovalci ter družno popeljali državo iz krize, na Janeza Janšo pa lepo pozabili. Morda so jo v to prepričevali, pomislim. Spomnila sem se, da sem dostojno vzgojena in  gospe nisem povedala nekaj nesramnih, ni mi pa jezik dal mira, da bi ji  ne rekla, da cipa pa nisem. Ne prodajam sočloveka za kavo in kavbojke, niti za zlato in dragulje, niti nisem  bolj neumna od svizca, ki se postavi pred brlog, naravnost pred sovražnika, da  je za vabo, zato da njegov zarod v brlogu preživi. Žival pozna altruizem, ker ve, da njega ni brez zaroda, nekateri ljudje  pa   ne vedo, kaj pomeni narod in država za posameznika- edino garancijo za preživetje. Morda pa to vedo tiste drugorazredne Slovenke, ki so  primorane videti svoje otroke zgolj preko  zaslona, ker so našli preživetje daleč v tujini.

To, prijatelji vztrajniki, ni   preživetje za nas.  Nikoli ne dvomi, da lahko majhna skupina spremeni svet. V resnici je vedno bilo samo tako, je rekla Margaret Mead. Ponovno, prijatelji,  bo potrebno podreti Berlinski zid. Nemcem je to vendarle uspelo kljub globokemu obupu Thomasa Manna v tridesetih letih. Tudi nam bo. Četudi gremo jutri obupani v službo, ne vedoč, kdaj nas bodo brez razloga in vzroka vrgli na cesto, kljub temu, da je kup naših znancev zaradi dnevnega tovrstnega stresa zbolelo, nekateri pa so celo umrli, kljub temu, da za  drugorazredne državljane, še zlasti člane SDS, velja Berufsverbot ( prepoved poklica- ne dobijo zaposlitve zaradi lastnega prepričanja),  in se z doktoratom navkljub  brezposelni  prebijajo   iz dneva v dan,  navkljub vsemu temu bomo zmagali. Kajti dobro vselej zmaga in poštenost se na dolgi rok  najbolj splača. In naši otroci se bodo vrnili v demokratično in pravično Slovenijo in ustvarjali njen razvoj!

Tistim očetom in sinovom Partije, ki so se valjali po portoroških  in dalmatinskih vikendih ob sodih viskija, medtem ko smo drugorazredni državljani hvaležno uživali vsakega izmed desetih dni v  včasih smrdljivem  sindikalnem domu in šteli kepice sladoleda, ki smo si jih lahko privoščili, pa povejmo, da nas ne zanimajo  samo toaletni papir, pralni prašek in kavbojke, pa avti,  ne,  zanima nas  le  čista svoboda in demokracija! Kajti brez tega ni naroda, ni države, ni gospodarstva in ni blagostanja ter ustvarjalnosti! Kar je dobro za moj narod, je dobro tudi zame!

Ogabni totalitaristi, vas pa vabim, da se pridružite  vam podobnim, ki gradijo jarke za orožje pod bolnišnicami in šolami, ki okupirajo tuje države, ki pod krinko religije mučijo in ubijajo! Vam je mesto na smetišču zgodovine! Dol z Berlinskim zidom, dol s Slovenskim zidom, zmaga Svobodi, zmaga Janezu Janši!!

Mojca Škrinjar

Pred Vrhovnim sodiščem v Ljubljani, 24.08.2014