Po eni strani nas tako združuje skrb za konkretnega človeka, konkretnega državljana, ki mu je ime Janez Janša. Vsi abstraktni ideali so namreč odveč, če nas ne bi zanimali konkretni ljudje. Janez Janša je zadnjega četrt stoletja preživel kot aktiven državljan, ki ni le čakal, kaj bosta država in skupnost storili zanj, temveč si je vzel tako aktivno kot pasivno volilno pravico in se tako – kot politik in državnik – odločil za služenje slovenskim državljankam in državljanom, kot večkratni poslanec in minister ter dvakratni predsednik vlade. Mnogi trdno verjamemo, da je to svoje delo opravljal s vso požrtvovalnostjo in z odličnimi rezultati v korist Slovenije. Mnogi trdno verjamemo, da si za to delo za vedno zasluži našo hvaležnost. Mnogi tudi verjamemo v podobne ideale kot on. In vso pravico imamo, da v to verjamemo in da to tudi na glas povemo.
Vendar mnogi mislijo drugače. Zavračajo njegove ideale, njegovo dosežke in njega osebno. Vidijo ga celo kot največji problem, morda celo največje zlo slovenske politike. Tudi oni imajo pravico, da v to verjamejo in to na glas povedo. To sicer tudi ves čas počenjajo, zato me uresničevanje te njihove pravice v tem trenutku niti posebej ne skrbi.
Toda ne glede na to, kaj si kdo misli o Janezu Janši, nima prav nihče pravice, da bi mu zato, ker ga kot politika zavrača, odrekal njegove človeške pravice. Pravico do poštenega sojenja. Pravico vedeti, zaradi katerega svojega konkretnega dejanja si bil sploh obtožen in obsojen. Pravico do zagovornika, saj se očitno celo Janševega odvetnika obravnava skoraj kot kriminalca. In seveda pravico do učinkovite zaščite vseh teh pravic, kar v teh dneh – za zdaj očitno zaman – pričakujemo od Vrhovnega sodišča.
Verjamem, da mnogi sodniki in sodnice Janeza Janše kot politika ne marajo, da niso nikdar volili njegove stranke in da bi v politiki raje videli kogarkoli razen njega. In verjamem, da podobno razmišljajo tudi mnogi njihovi sodelavci, nadrejeni, podrejeni, sorodniki, prijatelji, znanci ter razni strici iz ozadja in ospredja. In prav vsi imajo do tega vso pravico. Nihče pa nima nikoli pravice dopustiti, da osebna stališča do politika Janeza Janše vplivajo na sodbo o človeku Janezu Janši. Od sodišča ne zahtevamo na tem mestu nič drugega kot to, da prizna Janši enake pravice, nič večjih, nič manjših, kot bi jih moralo priznati kateremukoli človeku.
To je naša skrb za Janšo kot človeka. A združuje nas tudi skrb za Slovenijo kot državo. Po manj kot četrt stoletja demokracije je namreč ta danes ogrožena kot še nikoli prej. V zadnjih letih se nam namreč mnogim poraja vse bolj utemeljen sum, da se represivni aparat države uporablja za obračunavanje s političnimi nasprotniki. Čeprav je ta vtis gotovo najmočnejši prav v primeru afere Patria, to žal še zdaleč ni edini primer. To pa je sistemska grožnja mladi slovenski demokraciji, saj lahko kriminalizacija političnih nasprotnikov, če se ji ne upremo, vodi le nazaj v avtoritaren sistem, v katerem ne bo prostora niti za organizirano politično opozicijo, niti za drugače misleče. To pa bi moralo resno skrbeti prav vse slovenske demokrate, ne le tistih v Slovenski demokratski stranki. Torej vse demokrate ne glede na politično prepričanje.
In ob vsem tem nas seveda toliko bolj skrbi počasno odločanje Vrhovnega sodišča o zadevi Patria. Za to počasnostjo se namreč lahko skrivata le dva razloga: ali si je Vrhovno sodišča dovolilo, da ga zlorabijo za neko sumljivo in nevarno politično igro, ali pa se samo ne zaveda svoje izjemne odgovornosti v tem primeru – ne le za konkretno zgodbo Janeza Janše kot človeka in državljana, temveč tudi za prihodnost slovenske demokracije. V obeh primerih je naš protest ne samo primeren, temveč tudi potreben.
In naj tega protesta nihče ne razume kot napad na neodvisno sodstvo. Prav nasprotno: mi smo tisti, ki branimo neodvisnost slovenskega sodstva tako, da ga skušamo spomniti, naj v vsakem primeru sodi nepristransko, na podlagi pravnih norm in nesporno ugotovljenih dejstev, tako kot bi moralo soditi o komerkoli. Naj sodniki in sodnice postavijo na stran lastna politična prepričanja in prepričanja svojih znancev ter se odločijo pošteno in hitro – pa čeprav gre za Janeza Janšo. Le tako lahko prispevajo k vračanju izgubljenega zaupanja tako v slovensko sodstvo kot v slovensko demokracijo in končno dokažejo, da jih ni mogoče zlorabiti v nobeni sumljivi politični igri. Dokler pa se to ne zgodi, nas žal mora skrbeti in to skrb moramo tudi vztrajno in na glas izražati!
Aug 26, 2014