Že v svojih otroških letih sem se srečal z živalmi, ki so se znašle v stiski in jim že takrat kot zelo mlad in neizkušen skušal pomagati. Iz tega je nastal sedanji živalski park Rožman, ki ga vodim že vrsto let. V njem so našle dom poškodovane, zavržene in od vseh pozabljene predvsem divje živali - praktično vse so s seboj prinesle žalostno zgodbo, naj omenim samo eno od njih. Dva medvedja mladiča skotena v ujetništvo je želel Italijanski poslovnež še majhna na svoji pisalni mizi, kot preparat namesto vaze z rožami. Vložiti sem moral ogromno truda in zbrati precej denarja, predvsem pa sem na vse načine zavlačeval prodajo. Medtem pa sta medveda veselo rasla in po nekaj mesecih, je Italijan ugotovil, da sta prevelika in zanj nezanimiva, šele po tem se jih lahko odkupil za lep denar, da sta ostala živa, namesto da bi se na njih nabiral prah. V letu 2003 so me zaposlili zaradi izkušenj z delom z divjimi živalmi v ZOO Ljubljana.
Ob menjavi uprave v tej ustanovi v letu 2004 pa je direktorica Zdenka Ban Fischinger kaj hitro ugotovila, da ne sodim v ta kolektiv, saj sem zelo glasno in brez ovinkarjenja opozarjal na številne nepravilnosti, ki so se dogajale pod njeno taktirko. Živali žal ne morejo same opozarjati na nepravilnosti, ki jim jih povzročamo ljudje. V tem obdobju sem tudi za svoje živali doma urejal status Živalskemu vrtu podobnega prostora. Tako je Ban Fischingerjeva sklenila, da se me odkriža na zelo grd način – v tistem času kakor tudi sedaj je bilo v ZOO Ljubljana precej oziroma preveč pogina med najrazličnejšimi živalmi, zaradi nepravilnosti na katere sem opozarjal in sicer tako, da me je ovadila kriminalistični policiji, češ da jaz zastrupljam njihove živali. Preiskava proti meni je potekala v letu 2006 in 2007, bil sem večkrat zaslišan, najdlje je trajalo zaslišanje na Prešernovi, kar 4 ure in še bi v kolikor ne bi kriminalisti šli interventno na teren. Zasliševali so me vse mogoče, celo to sem takrat izvedel, da v ZOO Ljubljana drogiram kamelo, spraševali so me kdo me usposablja, od kje droga, denar, pripisali so mi celo sindrom upravljanja z voljo živali, pri zastrupljanju pa naj bi uporabljal celo vojni strup strahnin. V postopek je bila všteta tudi hišna preiskava in prikrite metode spremljanja. Priklopili so me na poligraf in dve leti je bila za menoj senca – pa ne moja.
Vse to se je dogajalo zaradi lažnivcev, ki branijo svoje stolčke še danes v tem Jankovičevem zavodu. Lahko si mislite kaj sem prestajal, pa kljub vse lažem vodstva v ZOO Ljubljana kriminalistična preiskava ni dala tako željnih rezultatov. Celo več, niti sum niti ene mi očitane stvari ni bil podan kaj šele kaj drugega. Na moja vprašanja direktorici zakaj je to počela pa do danes ni bilo odgovora, še več to je celo bogokletno in žaljivo, da si Rožmanec to sploh drzne spraševat. Gospa tudi danes ob takih vprašanjih tišči glavo v pesek, mi je pa zato 28. decembra 2008 preko noči uveljavila konkurenčno klavzulo, češ da opravljam doma isto dejavnost, kot v službi in mi z 31. decembrom že prekinila delovno pogodbo. Dobil sem res lepo novoletno darilo s strokovno obrazložitvijo, da so šele pred nekaj dnevi ugotovili kaj počnem doma, naj spomnim da bo farsa še večja so me nekaj let prej sprejeli v službo prav zaradi tega kar počnem doma. Stvar je bila pripravljena v naprej in čakali so zadnje dni v letu, ko praktično uradi ne delajo več, s tem mi je bila preprečena kakršnakoli sprememba statusa, planirali so tudi, da v kolikor mi sredi zime vzamejo mesečni prihodek ne bom uspel preživeti svojih številnih živali do pomladi. Še več z uveljavitvijo konkurenčne klavzule se zaradi krivdnih razlogov nisem mogel prijaviti na zavod. Zdenka je tudi tako poskušala uničiti moje delo in posledično tudi vse moje živali, ki sem jih že enkrat rešil pred podobnimi varuhi, kot je ona. Samo toliko o ljudeh, ki se pred javnostjo za lep denar napihujejo da ohranjajo živalske vrste.
Tako sem se v letu 2009 prvič srečal s to častno ustanovo pred katero smo zbrani in deli pravico v imenu ljudstva ter kaj kmalu spoznal, da je v tej ustanovi zagotovo še bistveno več korupcije kakor v zdravstvu. Sodnik Dušan Medved je na prvi stopnji delovnega sodišča za začetek najprej izločil moji ključni priči, to sta bila takratni direktor Živalskega vrta, ki me je zaposlil na osnovi izkušenj in takratni veterinar, ki je dobro poznal moje delo tako doma, kakor v zavodu, tako da je lahko potem skupaj z odvetniki vključno z mojim, ki je prihajal z odvetniške pisarne Čeferin in za lep denar to je 300 € za razgovor in dodatnim 300 € za zastopanje to počel tako, da je bil rezultat 0 za mene. Šele nekoliko kasneje sem dojel navezo in prijateljevanje Čeferin – Jankovič in tožena stranka ZOO Ljubljana, ki je njegov zavod, praktično ni možnosti, da taka ustanova z zaledjem izgubi postopek na sodišču, ki seveda odloča pravično, seveda so vse naslednje stopnje samo potrdile prvostopenjsko sodbo v kateri sem logično in gladko izgubil, saj je gospod sodnik Dušan Medved v meni in v mojem delu prepoznal konkurenco Živalskemu vrtu in Ban Fischingerjevi. Torej ustanovi z več kot 60 letno tradicijo in ustanovi, ki je priključena na vse možne infuzije, z razliko od mene, ki teh privilegijev ne poznam in to je tudi glavni razlog, da se vodilni v njej tako krčevito oklepajo svojih stolčkov. Naj pojasnim, takrat tudi nisem imel statusa Živalskega vrta, kar pa je najpomembnejše v ZOO Ljubljana so živali izključno predmet trženja, pri meni pa pomoči, tudi to je gospod sodnik ironično Medved nehote spregledal. Ko sem dojel navezo sem zamenjal odvetniško družbo in vložil ugovor na ustavno sodišče, ki pa je po letu dni suhoparno odgovorilo, da imajo možnost presoje primera ali opustitve ter da so se v mojem primeru odločili, da presoje ne bo. Močno dvomim, da je moj ugovor sploh prišel pred sodnike ustavnega sodišča, sicer bi verjetno dobil njihov sklep kakršenkoli. Takrat sem končno dojel vlogo ustanove pred katero stojimo in vloge posameznikov, ki se za naš denar skrivajo v njej. Zato, da se to neha smo tudi tukaj in tukaj bomo toliko časa, da se bo to nehalo prijatelji.
Aug 27, 2014