Spoštovane gospe in gospodje, spoštovani vsi, ki se borite za vladavino prava in svobodo! Pobiti iz več kot 600 odkritih grobišč in drugih grobišč po Sloveniji nas opominjajo, da se je brezobzirnim totalitarizmom potrebno zoperstaviti prej, preden začno izvajati najtežje oblike represije, prej, preden se znajdeš v njihovih smrtnih krempljih. Kajti, ko prideš do spoznanja, da se bliža strahotni konec, je prepozno! Ozaveščenost o tem je dota za našo prihodnost.
V Sloveniji smo utrpeli tri totalitarizme. Naše izkušnje so, da so vsi totalitarizmi preračunljiv zločinski stroj, ki si oblast in privilegije kuje z lažjo, terorjem in zločini in ne pozna milosti niti do otrok, žensk, ostarelih, bolnih, ranjenih ...
Žrtve komunizma so večinoma bili najbolj pogumni, sposobni in pošteni ljudje, ki so znali videti druge možnosti in načrtovati drugo pot za boljšo prihodnost. Ljudje, ki so verjeli v sočloveka in mu zaupali, ki so imeli vero, da človek ljubi svojega bližnjega in da je Bog pravičen razsodnik. Prvi so bili v strahotnih mukah in trpljenju ubiti tisti, ki so poznali krutosti stalinističnih metod vladanja in so svarili pred komunizmom.
Poslušajmo, kako je politične razmere v Sloveniji maja 1945 opisal Edvard Kocbek (Milko Mikola: Rdeče nasilje, str. 1): »Komunistična stranka ima v rokah vso državno oblast, zakonodajno in izvršilno, ima odločujoč vpliv na sodišča, vojsko, v njenih rokah je tajna politična policija, ..., postavlja sekretarje vseh OF odborov, ki dejansko odločajo v vseh krajih, okrajih in okrožjih. Partija ima v rokah vse množične organizacije, tako OF, AFŽ, ZMS. V rokah ima ves tisk, kar ga je. Uravnava sindikate, fizkulturo. S posebno vnemo se posveča šolstvu in vzgoji. Partijci obvladujejo vse ključne gospodarske postojanke, ki so prišle v državno last. Izven partije ne obstaja niti ena samostojna in od nje neodvisna organizacija. Oblast partije je torej totalna.«
Opisano okolje terorja in nesvobode, ki je segalo nekje do leta 1960, v mnogih segmentih pa vse do danes, dobro poznamo. Obvladovali so nas s povzročanjem krivic in z grožnjami, z negotovostjo in strahom: Bolj varno je molčati, nič vedeti, nič spraševati, ne imeti lastnega mnenja … Vse to nam je spremenilo mentaliteto in pohabilo vrednote, saj se je zažrlo v vse pore naše družbe.
Sejanje strahu je res dolgoročno najbolj učinkovito orožje totalitarizmov. In ta strah se oživlja tudi danes. Pri tem so največ zgubili prav zmagovalci, kajti o največjih travmah svojega življenja še zmeraj molčijo, se nič ne spomnijo in nič ne vedo. Čeprav so bili mnogi od njih zlorabljeni, ker so bili prisiljeni v zločinska dejanja, v strahu in zavezanosti partijski molčečnosti ne pripovedujejo svojih zgodb. Ob takšni drži je težko upati na skorajšnji konsenz o potrebnih civiliziranih dejanjih, ki nam jih na srce polaga civilizirani svet.
Nedemokratični sistemi ne spoštujejo človeka in zato ne razumejo iskrenega jezika in jezika poštenih namenov. Udeleženke in udeleženci shodov Odbora 2014 sporočamo, da zahtevamo vladavino prava, da zahtevamo svobodo za politično in krivično obsojena Janeza Janšo in Toneta Krkoviča, da hočemo živeti v sodobni evropski in demokratični civilizaciji, kjer bi uživali človekove pravice in enake možnosti in, kjer bi imeli delo, za delo pa spodobno plačo in pokojnino. Sporočamo, da nam gre za prihodnost Slovenije, oni pa nas žalijo. Ni čudno, saj jim gre le za oblast in ohranjanje privilegijev.
Spoštovane Slovenke in Slovenci, skupne probleme bomo lahko reševali v državi, ki spoštuje in vzpodbuja znanje in razvoj, ki omogoča transparentnost in civilizirane tehnologije družbenega sporazumevanja, ki sliši jezik argumentov in resnice, ki spoštuje človekove pravice in sočloveka … To bo nekje na skupni točki občečloveške in pravne kulture, ki bo omogočala demokratičen dialog za dobro Slovenije.
Sprašujemo se, kje smo danes, na kateri točki med totalitarizmom in demokracijo? Dr. Ivan Štuhec ugotavlja (Demokracija št. 34, str. 20), da se nahajamo v demokratičnem socializmu, ko »ostaja vse po starem, samo videz se spremeni, …, začasno se deponirajo partijske knjižice, … začasno se skrijejo vsi sodelavci Udbe in drugih podobnih organov …«
Žal v državi Sloveniji vse do danes nismo zmogli obsoditi komunizma in njegovih zločinov in tudi ne pokopati žrtev komunističnega genocida! Še starih krivic nismo popravili in morda prav zato(!) sodišča ustvarjajo nove.
Vzrok je isti: Namerno in sistematično kršenje zakonodaje, kar je vsaj za segment odnosa države do medvojnih in povojnih zločinov ugotavljal oče samostojne Slovenije ter borec za pravno in socialno državo po evropskih standardih, dr. Jože Pučnik (Ampak, 2001).
Slovenija je po dvajsetih letih samostojnosti žal postala ena gospodarsko najneuspešnejših in politično najbolj problematičnih držav EU, tudi ena najmanj perspektivnih. Čas je, da se vladavini starih komunističnih sil iz ozadja, podkrepljenih z neokomunisti in miselno orkestracijo sodstva ter osrednjih medijev upremo z vsemi demokratičnimi sredstvi.
Vladavina prava, kar razumemo kot neodvisno, strokovno, poklicno-etično in učinkovito pravo, je pomemben predpogoj za spremembe v boljšo prihodnost na vseh področjih delovanja naše družbe.
»Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo!« (J. Pučnik, 23.12.1990, dan plebiscita za samostojno Slovenijo)
»Zdaj gre za Slovenijo, vpeto v skupno evropsko prihodnost.« (J. Janša, 22.12.2012)
To je cilj in pot nas vseh, ki se zbiramo tukaj.
Hvala.
Aug 30, 2014