Politični sodni procesi so v genezi slovenskega pravosodja s skupno 25.000 političnih zapornikov Za obračun s svojimi dejanskim in domnevnimi nasprotniki je komunistična oblast v Sloveniji zlorabila tudi sodstvo in kazensko pravo, kar je privedlo do množičnega izvajanja političnih sodnih procesov. Med vsemi povojnimi političnimi sodnimi v Sloveniji so širši slovenski javnosti bolje poznani samo tisti, ki so že v času njihove izvedbe doživeli veliko pozornost, kot so bili npr. božični proces, Rožmanov proces, Nagodetov proces in dachauski procesi.
Partija sama priznavala, da je bilo po vojni v Sloveniji samo »zaradi težjih političnih deliktov med NOB in v revolucionarni preobrazbi naše družbe obsojenih blizu 7.000 oseb.«
Temu številu političnih obsojencev je treba dodati še okoli 3.000 političnih obsojencev, ki jih je julija in avgusta 1945 obsodilo Sodišče slovenske narodne časti.
Če tem prištejemo še 5.601 tistih političnih obsojencev, ki so jih do leta 1966 obsodila civilna sodišča, pridemo do številke skupaj okoli 15.600
Kot politične obsojence je treba šteti vse tiste, ki so bili obsojeni zaradi "verbalnega delikta" po zloglasnem 133. členu Kazenskega zakonika SFRJ, ter na podlagi njegovega 157. člena, ki se je nanašal na kazniva dejanja "žalitve SFRJ", skoraj vsi pa so bili obsojeni na podlagi 228. člena, ki se je nanašal na kaznivo dejanje "širjenja lažnih vesti".
Medtem ko so vojaška sodišča in Sodišče slovenske narodne časti imela nalogo obračunati s t. i. narodnimi sovražniki, so civilna sodišča dobila nalogo obračunati s t. i. razrednimi sovražniki.
Do bistvenih sprememb v kazenskem sodstvu je leta 1945 prišlo tudi glede vodenja kazenskega postopka. Po novi ureditvi kazenskega sodstva je bila dolžnost kazenske preiskave, poverjena javnemu tožilcu in OZNI oziroma (od marca 1946 dalje) UDBI.
Zakon o vrstah kazni, sprejet 10. julija 1945, je uvedel celo vrsto novih kazni, ki jih jugoslovanski kazenski zakonik iz leta 1929 ni poznal. Kot takšne lahko označimo naslednje kazni:
-
- odvzem prostosti s prisilnim delom,
-
- prisilno delo brez odvzema prostosti,
-
- izgon iz kraja bivanja,
-
- izguba političnih in posamičnih državljanskih pravic,
-
- izguba pravice do javne službe,
-
- prepoved izvrševati določen poklic ali obrt,
-
- zaplemba imovine,
-
- izguba državljanstva.
Poleg političnih obsojencev, ki so jih na odvzem prostosti obsodila sodišča je kot politične zapornike treba šteti tudi vse tiste osebe ki so jim upravni organi za notranje zadeve v upravno kazenskem postopku zaradi storjenega prekrška izrekli:
- kazen odvzema prostosti,
- kazen poboljševalnega dela,
- prisilni upravni ukrep družbeno koristnega dela zaradi prevzgoje,
- "varnostni ukrep" izgona iz kraja bivanja in določitve kraja bivanja.
Če upoštevamo vse politične zapornike, ki jim je bila po vojni prostost odvzeta s sodbami vojaških sodišč, Sodišča slovenske narodne časti in civilnih sodišč ter z odločbami upravnih organov za notranje zadeve, pridemo do zaključka, da je bilo v Sloveniji v obdobju komunizma vseh političnih zapornikov okoli 25.000.
Med političnimi obsojenci in zaporniki so se poleg ogromne množice povsem običajnih in anonimnih ljudi, znašli praktično vsa predvojna gospodarska elita: industrialci, bankirji in trgovci.
Drugo veliko skupino vidnejših političnih obsojencev in zapornikov so predstavljali duhovniki Katoliške cerkve in drugih cerkva v Sloveniji, ter ugledni slovenski intelektualci.
Največ jih je bilo hkrati obsojenih na t. i. Nagodetovem procesu, ki je potekal od 28. julija do 12. avgusta 1947 pred Vrhovnim sodiščem LRS v Ljubljani.
Tako akterji kot žrtve tega sistema so postali pravniki sami. Eni so verjeli v novi pravni red, drugi si iz človeško razumljivih razlogov, podlegli pritiskom in ustrahovanju, tretji so se pustili kaznovati. Bili pa so tudi primeri samomorov, kot je tisti ljubljanskega javnega tožilca Sama Dostala, ki se je julija 1945 ustrelil v pisarni in pustil sporočilo: Oprostite mi.
V katero kategorijo se bodo uvrstili nekateri aktualni sodniki in tožilci, kakšno kazen bodo prejeli in kakšno sporočilo bodo pustili?
Kar pa se tiče totalitarnih simbolov, je v zadevi Titova cesta, Ustavno sodišče RS (U-I-109/10) dejalo:
Simbolna razsežnost Titove ceste je neločljivo povezana s simbolnim pomenom Titovega imena. Ime Tito ne simbolizira zgolj osvoboditve ozemlja današnje države Slovenije izpod fašistične okupacije v drugi svetovni vojni, kot to zatrjuje nasprotna udeleženka, temveč simbolizira tudi povojni totalitarni komunistični režim, ki so ga zaznamovale obsežne in grobe kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zlasti v desetletju neposredno po drugi svetovni vojni. Dejstvo, da je bil Josip Broz Tito vodja nekdanje države, pomeni, da prav njegovo ime v največji meri simbolizira nekdanji totalitarni režim. Titovega simbolnega pomena ni mogoče razcepiti in upoštevati le pomena ravnanj, ki jih nasprotna udeleženka pripisuje njegovi zgodovinski vlogi in osebnosti. Ponovno uvedbo poimenovanja ceste po Josipu Brozu Titu kot simbolu jugoslovanskega komunističnega režima je mogoče razumeti kot podporo ne le njemu kot zgodovinski osebnosti oziroma njegovim posameznim dejanjem, temveč kot podporo celotnemu zgodovinskemu obdobju njegove vladavine in tej vladavini kot taki. Ne glede na namen mestnih oblasti je ponovno uvedbo poimenovanja ceste po Josipu Brozu Titu mogoče objektivno razumeti kot priznanje nekdanjemu nedemokratičnemu režimu.
Boštjan Kolarič univ. dipl. prav.
Sep 02, 2014