Pozdravljeni sodržavljani in sodržavljanke, prijatelji in prijateljice! Zakaj sem danes tukaj? Ker zahtevam pošteno in pravično sojenje, brez nepotrebnega odlašanja. Za vse. Za Janeza Janšo, Toneta Krkoviča, zase, za vse, ki so jim bile kršene človekove pravice, za vse žrtve tistih, ki se skrivajo za temi zidovi. Nimajo nas pravice strašiti in žugati, kako ne smemo govoriti ali je neka sodba pravična ali ne, in nihče naj ne pričakuje, kako bomo sodišče, kjer se ne sodi pravično in pošteno, spoštovali. Spoštovanje si morajo sodniki zaslužiti in to s pravičnimi in poštenimi sodbami na podlagi verodostojnih dokazov.
Nezaupanje državljanov v pravosodje je vedno večje. Torej je nekaj na slovenskih sodiščih res hudo narobe.
Sicer pa ni izmišljen podatek, koliko državljanov in državljank išče pravico na Evropskem sodišču za človekove pravice.
Krivic ne bomo več prenašali. In ker se sodbe izrekajo v imenu ljudstva, tudi mi ljudstvo, zahtevamo, da sodniki prevzamejo odgovornost za svoje delo, za vse kršitve človekovih pravic.
Zahtevamo ukinitev trajnih mandatov in očiščenje sodniških vrst.
Ker sama čakam na pravico in pravično zadoščenje že celih 21 let in čez, vam želim v nekaj kratkih stavkih opisati kalvarijo, ki jo preživljam skupaj z mojo družino.
Kakšno je življenje po tem, ko izgubiš 20 letnega otroka in kako je živeti šele s tem, da te sodni organi s svojimi nepravičnimi in dolgotrajnimi sodnimi postopki trpinčijo, ponižujejo in za vedno uničijo življenje, vedo samo starši.
Nisem nevedna in neizobražena, da ne bi sprejela, da je smrt neizogibna, če nastopi neozdravljiva bolezen ali če se zgodi huda prometna nesreča.
Nikakor pa ne morem sprejeti dejstva, da je nastopila smrt v rokah zdravnika v bolnišnici, na urgentnem oddelku, po tem, ko mu je zdravnica vbrizgala dve injekciji v žilo, brez vsakršnih predhodnih preiskav. Ko je nastopil anafilaktični šok, je zdravnica reagirala panično, ni se znašla, z ukrepi je zavlačevala, in kolege zdravnike za reanimacijo je poklicala prepozno.
Po 16. dneh kome je Gregor umrl.
Ko smo podali ovadbo, je Urad kriminalistične policije opravil podrobno preiskavo in podal poročilo z navedbo sumov, vendar je tožilstvo v Slovenj Gradcu ovadbo zavrglo. Nekajkrat sva z možem povprašala tožilko Jelko Štumberger Mlakar, kako je z zadevo, pa nama je zabrusila: Delamo, in ne mislita, da samo vidva prihajata na tožilstvo, tudi nasprotna stran prihaja in se zanima.
Takrat mi ta stavek ni veliko povedal, danes ga pač dodobra razumem.
Nastopili smo kot subsidiarni tožilci, opravljena je bila preiskava in zadevo (brez tožilstva) nam je uspelo pripeljati do pravnomočne obtožnice, to je bilo 12.1.1999, ko smo sprejeli sklep DA JE SEDAJ ZBRANIH DOVOLJ PODATKOV, NA PODLAGI KATERIH JE MOGOČE SKLEPATI, DA JE PODAN UTEMELJEN SUM, OZ. TAKŠNA STOPNJA VERJETNOSTI, DA JE OBDOLŽENA STORILA OČITANO KAZNIVO DEJANJE…….TER DA BO POTREBNO OPRAVITI GLAVNO OBRAVNAVO (senat sodnikov Alenka Zadravec, Miro Lešnik in Matjaž Štok).
Bil je že pripravljen datum glavne obravnave.
Moram pa povedati, da v tej kazenski zadevi ni bilo opravljene niti ene glavne obravnave, saj se je zdravnica spet, kot tolikokrat prej pritožila in zadevo je v roke dobil drugi senat (Zlatko Dežman, Zdenka Klarič in Stanka Firm Gavez), ki pa nam je kazenski postopek ustavil.
Ne morem mimo tega, da vam tukaj ne povem, da smo, ko je obtožnica postala pravnomočna, prosili Državno tožilstvo, da prevzamejo pregon, saj se kaznivo dejanje povzročitve smrti preganja po uradni dolžnosti, PA SMO DOBILI ODGOVOR, DA PREGONA NE BODO PREVZELI.
Nekajkrat v letu 2001 in 2002 sem bila pri generalni državni tožilki, pokojni Zdenki Cerar in prosila, da vloži izredno pravno sredstvo varstva zakonitosti, pa mi je rekla, da tudi tega ne bodo vložili.
Celo več, rekla mi je, da v Sloveniji ŠE NI KLIME, da bi zdravniki odgovarjali za povzročitev zdravniških napak in naj v odškodninski tožbi nadaljujeva, ker bova tam lažje uspela.
Tako kot v kazenski zadevi, se je odklonilno stališče sodišča nadaljevalo tudi v odškodninski tožbi.
Predolgo bi lahko govorila, kaj vse smo doživeli na sodišču, ne smem pa izpustiti, kaj nam je ob zaključku zadnje obravnave v odškodninski zadevi na Okrožnem sodišču v Mariboru rekel sodnik Janez Žerovnik (katerega ime sem pred dnevi zasledila na seznamu raziskovalca Romana Leljaka, kot aktivnega člana SDV 1989-1990).
Rekel je takole, citiram: »ČE BI SODIL PO PRAVICI, BI VAM PRISODIL ODŠKODNINO, KER PA SODIM PO PRAVU, VAM BOM ODŠKODNINSKI ZAHTEVEK ZAVRNIL«.
Zavrnitev odškodninskega zahtevka je potrdilo tudi Višje sodišče, pred
tremi meseci pa nam je tudi Vrhovno sodišče RS zavrnilo predlog za revizijo postopka (sodnik Anton Frantar). Sedaj je v pripravi spet ustavna pritožba.
Ne smem mimo tega, da na glas povem, da sem v vmesnem času, zaradi razžalitve sodišča prejela obtožni predlog zaradi žalitve.
Zakaj?
Ker se je zadeva le predolgo vlekla, sem nekega dne poklicala sodišče in vpisničarko vprašala, če je morda že na vidiku datum za našo obravnavo. Za razumeti je, da človeku v toliko letih čakanja na pravico popustijo živci in sem ji rekla: »DOVOLJ IMAM TE KURČEVE SODNIJE ALI NE VESTE, DA SO MI UBILI SINA«.
Niti zavedala se nisem, da bi s tem koga osebno užalila, vse se je bolj nanašalo na institucijo kot tako.
Ko sem kot subsidiarna tožilka, na sodišču v spisu iskala neke dokumente, sem naletela na dopis Okrožnega državnega tožilstva Maribor, naslovljen Okrožnemu sodišču Maribor, v katerem piše: »…PROSIMO, DA NAS OBVESTITE ALI STE ZAINTERESIRANI ZA KAZENSKI PREGON ZOPER ŠILIHOVO ZARADI ŽALITVE V SMISLU ČL. 169 KZ«.
No iz godlje me je sicer rešil takratni pomočnik Varuha človekovih pravic, pa tudi predsednica sodišča je odstopila od pregona.
Vseeno pa zbuja takšno ravnanje skrb in strah nas je lahko.
Mene so kazensko preganjali, ker je bil INTERES, povzročiteljice smrti mojega sina, pa niso hoteli , ker INTERESA ni bilo.
Če bo naše sodstvo še naprej tako delovalo, se ne čudim, da bo Evropsko sodišče za človekove pravice, zasuto s primeri iz Slovenije.
Naša zadeva je bila na Evropskem sodišču v Strasbourgu obravnavana leta 2007 in 2009, ko je Veliki senat Republiko Slovenijo spoznal za kršiteljico 2. člena Evropske Konvencije o človekovih pravicah, torej da je kršila Gregorju Šilihu pravico do življenja in to s tem, ker nima učinkovitega in neodvisnega sistema za ugotavljanje vzrokov smrti v bolnišnicah in v drugih zdravstvenih ustanovah.
Kot vse kaže, bo zadeva še enkrat romala v Strasbourg.
Ne bomo odnehali, vztrajali bomo dokler bomo dosegli pravico, ker s krivico ni mogoče živeti.
Na tem mestu ne smem pozabiti, da nam je veliko zdravnikov s svojimi mnenji o katastrofalni napaki zdravnice, vlivalo pogum in voljo za nadaljevanje postopka, nas bodrilo, mi pa smo vseskozi pričakovali na sodišču pravico. Nekateri so ostali anonimni, vendar trdno za svojim mnenjem, drugi so se izpostavili in tvegali kritike svojih kolegov.
Eden pogumnih in pravičnih zdravnikov, žal že pokojni, dr. Tine Velikonja, je zaradi tega, ker se je izpostavil za nas, dobil celo opomin Zdravniškega društva.
Še samo en stavek.
NUJNO JE, DA SE VZPOSTAVI VLADAVINA PRAVA, DA SE SODI NEODVISNO NA PODLAGI VERODOSTOJNIH DOKAZOV IN NE PO TEM, KDO JE STRANKA V POSTOPKU IN KDO IZKAZUJE KAKŠEN INTERES, DA SE SPOŠTUJEJO ČLOVEKOVE PRAVICE IN DA SE SODI V RAZUMNEM ROKU.
Hvala, da sem lahko z vami delila košček enaindvajsetih let.
ZA PRAVIČNO, POŠTENO, SVOBODNO SLOVENIJO
ZASLUŽIMO SI JO.
SVOBODA JANEZU JANŠI, SVOBODA SLOVENIJI
Slovenj Gradec, 2. 9. 2014
Sep 02, 2014