Še nikoli niso potekale tako dolgo demonstracije državljanov, ki zahtevajo uveljavitev pravne države, pošteno sodstvo in razveljavitev krivične sodbe, izrečene Janezu Janši, ter njegovo izpustitev iz zapora. Zakaj so potrebne te demonstracije? Stojimo pred hišo, v kateri delajo tožilci in sodniki. Kot najbolje plačani državni funkcionarji s trajnim mandatom so razdeljeni v tri stopnje in sedemnajst razredov in kot kakšni režimski birokrati Avstroogrske ali carske Rusije so opremljeni z domnevno imenitnimi nazivi podsvetnikov, svetnikov, nadsvetnikov, pravih svetnikov, pomočnikov predsednikov, namestnikov predsednikov in predsednikov sodišč in tožilstev ipd.
Prekriti s črnimi ogrinjali skakljajo kot kakšni krokarji po zatohlih hodnikih svojega gradu in, kadar je potreba, strežejo svojim gospodarjem s preganjanjem tistih, ki so označeni, da jih je potrebno izločiti iz javnosti. Med njimi prevladuje miselnost ideologije, da je pravosodje orodje za obrambo točno določenega političnega režima. Z občutkom večvrednosti in predvsem občutkom popolne nedotakljivosti se tožilci in sodniki takó dobro počutijo, da nekateri ne morejo zadržati svoje zlagane korektnosti in iz njih občasno bruhne njihova prava narava v obliki popolnega prezira do ljudi. Tâko profesionalno pritlehnost in pristranost, privoščljivo hudobijo in globok primitivizem je v vsej nenadzorovani iskrenosti izrazila preplačana sodnica, državna funkcionarka s trajnim mandatom ne vem katere imenitne stopnje in razreda, ko se je javno posmehovala in javno poniževala državljane, ki so bili prizadeti, ko so izvedeli za izrek krivične sodbe.
Med temeljne človekove pravice spada pravica do poštenega sojenja. Vendar ti tožilci in sodniki na poligonu svojih ideoloških surovosti in fiksnih idej, verjetno misleč, da so napredni, pravični in neodvisni, obsojajo ljudi brez dokazov, na stotine ljudem so samo v zadnjem desetletju kršili človekove pravice, poljubno zavlačujejo sodne procese, pošiljajo ljudi v zapor, jih denarno kaznujejo, sami poljubno vlagajo in umikajo obtožbe, ljudi zaslišujejo, se iz njih norčujejo, jih zasmehujejo, žalijo, uničujejo posameznikom in njihovim družinam življenja, in seveda vsakršne morebitne ovadbe, ki kažejo na to njihovo bresramnost in nasilje, zavračajo in še dodatno kaznujejo ljudi, češ, da vlagajo krive ovadbe. Pri vsem tem nenehno zlorabljajo pravo. Premišljeno in načrtno zlorabljajo pravo! Gre že za organizacijo, v kateri si zaposleni želijo nadeti videz nekakšnih svečenikov, ki uresničujejo načrt »Nevidnega« pri ponovnem ustvarjanju harmonične družbe enako mislečih. Ob vsej tej krivični bohotnosti stojijo politično osveščeni državljani sami s svojimi pravicami pred tem gradom lažne pravosodne korektnosti. Nihče jih ne brani pred političnimi zlorabami v pravosodju. Institucije, tudi tiste najvišje v državi, ki bi se morale zavedati in reagirati na politične zlorabe prava v pravosodju, tega niti na povsem načelni ravni ne storijo. Kljub nekaterim posameznikom v teh ustanovah so bile te institucije vedno režimske in so take tudi ostale. Ljudje pa tako ostajajo sami in nezaščiteni. Edino orožje, ki ga imamo, je javno in jasno izražanje svojih misli. Tega – javne besede – so se najbolj bali v prejšnjem režimu in tega se bojijo tudi sedaj. Še zlasti je javne besede strah ljudi v pravosodju, kjer so bili vedno navajeni brez vsakršnih posledic in odgovornosti delovati tako, kakor jim je bilo ukazano s strani njihovih gospodarjev. Pravniki v nekaterih demokratičnih državah sedaj že dobro vedo, kakšno je stanje v našem pravosodju. Tudi politiki v demokratično delujočih državah že dobro vedo, kaj se pri nas dogaja in nas na to tudi opozarjajo. Seveda pa od tukajšnjih tožilcev in sodnikov, ki sejejo zlo z nenehnimi zlorabami prava in merijo vzdržljivost človeškega potrpljenja, še ne moremo pričakovati nobenega opravičila za njihovo nevredno delo. Politični veljak, nekdaj zapriseženi nedemokrat in nekdanji predsednik Zveze komunistov, jim je celo javno priznal tisto, kar seveda vedo tudi sami, ko zavestno zlorabljajo pravo na najrazličnejših instancah, to je, da se vedno lahko izgovorijo, da so se pri svojem deljenju pravice zmotili. Do sedaj ni še nikoli noben tožilec, ali sodnik, odgovarjal za svoje politične zločine. Oni pač ne počnejo zločinov pri deljenju pravice in svoje resnice. Oni se lahko pri svojem opravilu lahko samo motijo oziroma zmotijo; pa četudi desetkrat in več. In za njihovo zmoto, še posebej, če ima politično ozadje, ni sankcij. Zato počnite, kar hočete in kolikor hočete, jim je v bistvu sporočil njihov nekdanji predsednik, saj vam nihče nič ne more. Ta intelektualna nepoštenost, ki veje iz stavka: »Sodniki se lahko tudi zmotijo«, pomeni v okolju naše družbene resničnosti predvsem zavedanje tistih, ki imajo politično moč, da bodo, dokler pri nas ni prave demokracije, bivši oblastniki ohranili tudi danes vso oblast v svojih rokah. In demokracijo takega tipa, ki je zgolj privid prave in pravno delujoče demokracije, lahko vzdržujejo le tožilci in sodniki, ki imajo status državnega funkcionarja, trajni mandat in poleg drugih privilegijev tudi najpomembnejšega med njimi, to je, da imajo pod pokrovom dovoljene zmote alibi in hkrati odpustek za svojo premišljeno in namerno zlorabo prava v politične namene. Dejansko zaščiteni z vseh strani se tožilci in sodniki bojijo samo javnosti in javnega opozarjanja na njihove nenehne zlorabe prava. Kot krokarji skakljajo po zatohlih hodnikih svojega gradu in določajo, kaj je za določen političen režim, ki mu služijo, pravica in resnica. A belega dne in jasnega , odkritega obraza državljanov se bojijo kot sove svetlobe.
Zato moramo vedeti, dragi prijatelji, do so ti pravni privilegiranci pred nami, državljani, ki želimo pravno in pravično državo, v veliki prednosti in žal bodo še nekaj časa tudi ostali. Po ponotranjenem načelu: Sodniki se lahko zmotijo, pripravljajo tudi že za to jesen nova ovajanja, zasliševanja, procese in izrekanja sodb, ne samo proti Janezu Janši, ampak tudi proti drugim, za katere sodijo, da so politično neprimerni. Prozornost njihovega delovanja, tako na primer domnevno čisto slučajna ubranost razpisa vsebinsko neumnih sodnih obravnav, jih ne vznemirja, saj imajo oblast; in nenazadnje kaj je indic, ne dokazi, ki jih manj zanimajo, itak odločajo oni. Oni pač delujejo še vedno tako, kot je bilo od nekdaj značilno za totalitarno oziroma nedemokratično pravosodno mišljenje: prvič, da je sicer pravo zapisano, a velja le tako, kot si ga razlaga tisti, ki ima v rokah tudi politično oblast. Zato na primer zagovorov obtožencev ali njihove obrambe, pa če so ti še tako vrhunsko argumentirani in nesporno prepričljivi, ne samo, da ne upoštevajo, ampak jih sploh ne preberejo. In drugič, pomembno je, da so politični procesi, različne vrednosti in pomena, podkrepljeni z določenim propagandnim medijskim ustrahovanjem ljudi nenehno prisotni. Ljudje morajo namreč imeti nenehno možnost občutiti, kaj so tožilci in sodniki zmožni narediti. Ljudi mora biti strah. Bistvo je torej, da se politični procesi nikoli ne opustijo in nikoli ne končajo. O današnjem slovenskem pravosodju je že pred sto leti zelo natančno pisal Franz Kafka v okviru države, po vzoru katere so si naši državni funkcionarji večinoma nadeli imenitne instančne nazive. V sodnih postopkih je tako najprej potrebno poznati razliko med resnično in navidezno sodno oprostitvijo. Sodniki vas oprostijo za neko stvar, potem ko seveda v zaporu vendarle presedite nekaj mesecev, toda, ko pridete domov bodisi iz zapora bodisi iz sodišča, vas tam že čaka poziv na novo sojenje. In potem je z vašo svobodo konec. Sodniki so namreč ob prvi oprostitvi že predvideli drugo obtožbo. A ta druga oprostitev, do katere morebiti pride, ni dokončna, saj drugi oprostitvi sledi tretja obtožba, tretji četrta in tako naprej. Lahko pa, če nočejo, da gredo po tej poti, táko sodno farso uprizarjajo z zavlačevanjem. »Zavlačevanje je v tem, da obdržijo obravnavo neprestano na najnižji razvojni stopnji. Da je to mogoče doseči, je potrebno, da je obtoženec, pa tudi pomočnik, prav posebno še pomočnik, v neprestanem osebnem stiku s sodiščem … Procesa ne smemo izgubiti iz oči«, je temeljno politično vodilo pravosodnih birokratov pri diskvalifikaciji in uničenju njihovih žrtev. Torej gre za uprizarjanje večih procesov, ki je dejansko eden; ali pa se gredo s formalno enim sodnim spisom tako umazano igro do onemoglosti žrtve, tako da je spis nenehno v postopku. Pošljejo ga, kakor zahteva nenehno delo sodnih pisarn, višjim sodiščem, potem pa ga spet vrnejo nižjim »in tako niha z večjimi ali manjšimi nihaji, z večjimi ali manjšimi zastanki gor in dol« (Franz Kafka, Proces, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1998, str. 128-131). To se je dogajalo in se dogaja, verjetno pa se bo dogajalo tudi s tem osrednjim procesom o Patriji proti Janezu Janši, ko bodo, tako kot je o naših sodnih odločitvah pred sto leti pisal Kafka, vso zadevo vrnili v ponovni krog pravosodnega izživljanja na prvo stopnjo.
Na koga se lahko ob tem maščevanju, poniževanju, zasramovanju, mučenju in ubijanju ljudi s strani pravosodja lahko obrnemo? Naše morebitne tožbe, ovadbe za zlorabo prava s strani pravosodja in njim podobnih paradržavnih institucij, lahko naslovimo samo na pravosodne institucije, ki nas dnevno žalijo in ponižujejo. Ostane nam torej samo javno in jasno izrekanje našega ogorčenja, da takega krivičnega in maščevalnega sodstva ne sprejemamo.
Ko govorijo v svojih referatih vrhovni predstavniki takega pravosodja o dostojnosti, etiki in mejah dopustnega, jim moramo kot državljani jasno povedati, da naj najprej tožilci in sodniki prenehajo z očitnimi zlorabami prava, s posmehovanjem, z idolatrijo simbolov nedemokratične države in z odločnim in prepričljivim sankcioniranjem take udomačenosti med njimi samimi. Niti tisoč besed, kakršnekoli že so, se ne more primerjati niti z enim dnevom, ki ga doživlja človek, potem ko ga je sodnik po krivem obsodil. Niti tisoč besed, kakršnekoli že so, se ne more primerjati niti z enim dnevom, ki ga človek prebije v zaporu, če je po krivici obsojen. Niti tisoč besed, se ne more primerjati s posmehovajem sodnice ljudem, ki so bili prizadeti ob izreku krivične sodbe.
Cilji tistih, ki stojijo za takim sodstvom in mu dajejo celo javno odvezo za njegovo sramotno početje, so žal danes v veliki meri doseženi. Ljudje , ki padejo med mlinske kamne takega pravosodja, so praviloma osebnostno uničeni in povsem izločeni iz vsega družbenega in političnega življenja. Tega sramotenja in poniževanja svobodnih državljanov bo enkrat konec. Želim si, da bi to bilo kmalu. Do takrat pa vsakomur povejte, da je hiša pred katero stojimo, hiša sramote.
Sep 02, 2014